20. maj 2016

Drugi tradicionalni izlet v neznano



Lani smo se PRVIČ odpravili na izlet v neznano. Že takrat smo mu nadeli pridevnik »tradicionalen«. In če pogledamo v Sskj, definicija tega izraza pomeni, da je takšen, da upošteva, goji tradicijo... Zato se je, logično, letos zgodil tradicionalen izlet v neznano DRUGIČ.
Organizacijo smo prepustili ekipi »Pot pod gume«, ali bolje rečeno Jasni in Matjažu, ki sta svojo nalogo več kot odlično opravila.

Avtorja: Tomi in Kaja
Udeleženci: Nataša, Sen, Jure, Blaž, Darja, Andraž, Špela, Matjaž in Jasna
Vozila: VW T3 aka Vidojka, VW T3 aka Eddy, VW Hrošč aka Herman in Nissan Almera aka Mirči.

Petek:
Štart je bil predviden v Solkanu, ob 15:50. Kljub temu, da sva z Natašo prišla 20 minut kasneje, sva bila na zbirnem mestu prva. Resnost udeležencev pa taka. Takoj po štartu smo zagrizli v hrib, čez Banjško planoto in se nato po Čepovanskem dolu obrnili proti Cerknemu.
V Hotemažah, v Kruhkeriji Gorjanc smo prevzeli večerjo - kruhke. To je posrečena pogruntavščina. Ni ne pica in ne sendvič, je pa dobro in lačen ne ostaneš.
Prespali smo na Gornjem Jezerskem, v kampu / hostlu Stara pošta. Poglede smo usmerjali navzgor, a so nam oblaki prekrivali razgled na vrhove. Pojedli smo kruhke, zraven nekaj popili. Navdušeni smo bili nad gostoljubljem gostiteljice Tanje, ki se skupaj z možem trudi oživiti turistično ponudbo tega čudovitega kraja.
Za spanje smo si izbrali skupna ležišča. No, seveda nismo takoj zaspali, saj se je vnel goreči boj v igri s kartami »Dobble«. Še dobro, da je domači jagermeister pogasil vročo kri. Za popoln večer je manjkal le Miran s harmoniko.

Kam?

Matjaž v elementu



Kamp Jezersko

Sobota:
Po okusno pripravljenem zajtrku, ogledu predstavitvenega videa o zeleni dolini – Jezerskem in relativno zgodnjem štartu, smo šli pogledat jezero in izvir zdravilne mineralne vode – Jezerske slatine (kot da bi iz pipe pil Radensko ali Donat). Škoda, ker ni pivo. Po prestopu meje se narava ni kaj pretirano spremenila, še imena krajev so ostala domača - Dolina, Rebrca, Železna Kapla,... Pred prihodom do Vrbskega jezera, smo se ustavili še ob mogočnem 52 metrov visokem Podkanjskem slapu. Dvajsetminutni sprehod do slapa in nazaj je bil kot nalašč za ponovno vzpostavitev normalnega pretoka krvi po nogah. Peljali smo se skozi Celovec in se ustavili pri stolpu Jedvovc (Pyramidenkogel, kot ga nazivajo Avstrijci) - s stotimi metri višine je najvišji leseni razgledni stolp v Evropi, ki nudi čudovit pogled na Vrbsko jezero z okolico. S stolpa nas je pregnala nevihta. Skoraj z vrha, smo se vriskajoči spustili kar po adrenalinskem toboganu, to je vsekakor za poizkusit. Za pozno kosilo smo si privoščili postanek v piceriji. Prespali smo v kampu, tik ob Milštatskem jezeru. Ko so bila prevozna sredstva varno parkirana in šotori postavljeni, smo uživali ob sončnem zahodu, si privoščili kozarček ali dva in zaspali nekaj po polnoči.

Jutranji sestanek

Uradna nalepka izleta




Za občutek kako mogočen je slap ob človeku


Jedvovc od spodaj

In Jedvovc z vrha


Vrbsko jezero


Tabor ob Milštatskem jezeru




Nedelja:
Zjutraj so nas bližnji sosedje v kampu grdo gledali. Morda smo res malo preglasno v četrto zapeli »kjer lastovke gnezdijooo...«. Po palačinkah smo jo mahnili še severneje. Po dolini Maltatal. Ob prijetnem sončku smo krujzali vse do cestninske postaje za gorsko cesto, kjer so sonce zamenjale snežinke. Jezero Kölnbrein stausee leži na koncu doline Maltatal, na nadmorski višini 1902m. Dostopno je po 14,4 km dolgi ozki panoramski cesti, za katero smo plačali 18,5€ in ki je občasno enosmerna, zato je povsem običajno, če stojite dvajset minut in čakate na zeleno luč. Cesta je speljana po ozki dolini in skozi dva tunela, zaradi česar poteka promet delno enosmerno. Začne se pri 911mnv in konča na dobrih 1900mnv. Končna postaja je jez, visok 200m in dolg 626m. Pogled nanj je zares veličasten. Največja znamenitost jezu je zagotovo ploščad skywalk, ki štrli iz zidu in je pravi magnet za obiskovalce. Ne samo, da štrli iz zidu in se marsikomu tresejo kolena, ko stopa po mrežastih stopnicah, tudi tla so iz mrežaste kovine iz delno iz stekla. Po ogledu smo obrnili proti jugu in se do Kranjske Gore nismo ustavljali. Po kosilu in ogledu naravnega rezervata Zelenci (talni izvir Save Dolinke), smo zagrizli na Vršič, kjer je točno na vrhu Vidojka spustila nekaj vode. Če bi bil vrh vsaj 50m nižje, se to ne bi zgodilo. Privoščili smo si petnajstminutni postanek na svežem zraku, ob prijetni gorski sapici, oblečeni v bunde in kape. V Bovcu smo si privoščili kepico sladoleda, od tam naprej pa nas je Soča vodila točno do doma.

Komaj čakamo dogodivščino TRETJEGA izleta v neznano!

Malta

Čakanje na zeleno luč


Jez



Še eno smo zapeli





Za vse tiste, ki jim je uspelo se  prebiti do konca tega zapisa, filmček bo! :)

Še video

                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objavite komentar