03. avgust 2010

Portugalska 2010, 3.del



30.7.
Pozno popoldne smo se poslovili od Lisbone in začrtali naslednji cilj - Andora. 200km pred Madridom smo prespali ob avtocesti.

31.7.
Dan, ko se je GPSu začelo mešati. 10km pred Madridom je totalno mrknil in bil sposoben izpisati samo samo besedo: “error”. Ravno pravi čas! Na avtocesto za Zaragozo se nam je uspelo prebiti bolj po občutko ter s pomočjo policista. Po celodnevni vožnji smo prespali na parkirišču bencinske črpalke, cca. 100km pred Andoro, v majhni prijetni vasici Ponts.

Samotna črpalka.

Notranjost Španije.


Ponts, vasica bogu za nogu.

1.8.
Do Andore je peljala prelepa pirenejska cesta, speljana vmes nekajtisočakov. Ker se v glavnem mestu Andora La Vella ni dogajalo nič posebnega, smo zavili v trgovino. Izgledalo je kot, da smo v raju. Šteka cigaretov 17€, tobak se je prodajal v 5literskih kanticah po 19€, alkohol za tretjino cenejši kot pri nas. Naredili smo zalogo vsega, vendar nismo pretiravali, saj je na izhodu iz države carinska kontrola. Spotjo smo tankali še dizel gorivo po 0,90€. Zvečer smo že prečkali Francosko mejo ter prespali na počivališču za kamperje v bližini Montpellierja.

Kanta tobaka v Andori.



2.8.
Spali smo kot ubiti in štartali šele okoli poldne. Po približno 30km so se začneli prvi problemi. Kombi je začel pocukavati, vedno bolj, dokler je po nekaj kilometrih popolnoma crknil. Sumil sem na naftni filter. Do prvega naslednjega civiliziranega središča, mesta Arles, nas je ločila cca. 12km, vendar GPS, ki si je medtem čudežno opomogel, ni vedel, ali gre za mesto dimenzij Domžal oz. Breginja. Ker nam ni bilo do kompliciranja, sem se okoli 13h odločil poklicati AMZS asistenco v tujini. Po uri in pol čakanja so nas končno kontaktirali Francozi. Povedali smo jim, kje smo. Operaterka je zatrdila, da bo avtovleka prišla čez dobre pol ure. Po dveh urah in pol čakanja je še vedno ni bilo na spregled, zato sem jih spet poklical in vprašal, če so na nas slučajno pozabili. Zatrdili so, da je na avtocesti grozna “gužva”, da so zastoji, itd. Dobro, vsaj pozabili niso na nas. Ob 19h je avtovleka končno prišla po nas. Mi smo medtem ob cesti vzpostavili pravi kamp. Šofer, ki je prišel, je bil črn kot “bota” in ni znal besede angleško. Razumeli smo ga, da je delavnica že zaprta in da bo treba počakati do naslednjega dne. Zavrnili smo ponudbo AMZSja, da bi zastonj prenočili v hotelu in se raje odločili, da bomo prespali pred delavnico v T3ju.


3.8.
Zjutraj sem bil prvi pred delavnico. Mehanik je motor prikopil na aparate in ugotovil, da je kabel na pumpi od nafte pretrgan. Malenkost, ki nas je stala enega celega dneva. Ob 11h smo že štartali proti Sloveniji in smo zjutraj naslednjega dne po 1100km že prečkali MMP Vrtojba.

Malo romantike, pa še proti komarjem je dobro.

Cestnina skozi Italijo, kaj smo kaj jedli?

Še nekaj kratkih zanimivosti:
Prevozili smo 6544km.
Poraba je bila kar visoka - 8,7l / 100km. Bilo nas je pet + prtljaga.
Na osebo pa smo zapravili presenetljivo malo – vsega skupaj le 360€ na glavo. Res pa je, da so bile na meniju večinoma testenine, da smo se cestnin na veliko izogibali ter da smo v kampih opravili le šest nočitev. Po forumih veliko plašijo glede spanja na parkiriščih, vendar mislim, da se ob zdravi pameti in izbiri primernega placa ni kaj bati.


Skupaj več kot 6500km.

29. julij 2010

Portugalska 2010, 2.del



22.7.
Zjutraj smo se odpravili na pot, grobi cilj je bil Giblartar, čeprav smo vsi vedeli, da v enem dnevu ni dosegljiv. Skozi Tarragono, Valencio, Alicante in Almerio smo se prebijali po neplačljivih cestah, ki so bile v polovici primerih dvopasovnice. Prespali smo spet na počivališču.





23.7.
Popoldne smo le dosegli cilj. Giblartar mi ni ravno prirasel k srcu, predvsem zaradi gostega prometa in ozkih strmih enosmernih ulic. Ob standardnem skupinskem slikanju skupaj s cca. 15km oddaljeno Afriko smo pozdravili prve Slovence, ki smo jih srečali na poti, ter odšli proti naslednji destinaciji. Surfarsko središče. Tarifa. Pričakovanje o meki T3-jev in na splošno VW kombijev se je razblinilo ob prihodu v kamp, kjer smo bili edini s takim vozilom. No, smo bili vsaj spet v centru pozornosti. Zvečer igra “the game”. En, dva, bum.

Vhod v Giblartar.


Giblartar, v ozadju Afrika.


Meka surferjev - Tarifa.

24.7.
Naslednji dan sem ugotovil, zakaj je Tarifa priljubljena pri surfarjih. Na plaži je namreč pihalo kot satan, nemogoče je bilo tako ležati kot sedeti, saj je pesek nosilo na vso moč. Zato pa smo dan izkoristili za obisk mestnega jedra. Prijetno mestece, polno trgovinc z oblačili ter pripomočki za vse mogoče vodne športe.


25.7.
Po zajtrku smo se končno odpravili proti glavni destinaciji ... Portugalska. Željeni cilj je bil skrajni jugozahod, Sagres. Pogled na Atlantik s pečine je bil neverjeten. Zdelo se je, kot da smo na koncu sveta, da se naprej ne da več. Nismo zdržali - poiskali smo najbližjo plažo in se končno vrgli v pravi Atlantik. Zvečer smo se parkirali na parkirišču v Lagosu, čisto blizu morja, kjer nam je družbo delalo še nekaj francoskih kamperjev.

Popravljanje sedeža.

El Toro

Sagreš.

Plaža severno od Sagreša. Poglejte kako so ljudje majhni.

To pa naredi 26x optični zoom.



26.7.
Spet relaks v družbi piva, zvečer smo se odpravili v center Lagosa, živo mestece, polno barčkov, kjer so nas vabili na razne “partyje”. Ulični žonglerji so skrbeli, da nam ni bilo dolgčas. Mislim, da bi v takem mestecu zdržal kar nekaj dni.

27.7.
Odpravili smo se proti Lisboni, kjer nas je že pričakovala dobra prijateljica, ki je bila ravno na študentski izmenjavi. Po dolgem času smo spet videli pravi tuš, elektriko, ki nikoli ne zmanjka ter internet. Kot prava gostiteljica nas je zvečer peljala v kraje, kjer se dogaja. Najprej smo šli do Bairro Alto, sklop ulic polnih barčkov, kjer je pijača tudi za slovenske razmere poceni. En shot en euro, liter piva 2€, jaz sem začel eksat nek miks s vodko in tabascom. Ne priporočam.




28.7.
“Vodič” nas je naslednji dan peljal do glavne ulice in trga, lisbonskega gradu, red mush shopa, itd. V mesto sem prišel popolnoma brez pričakovanj, vendar bi ga sedaj komot uvrstil med svojih top 5 evropskih mest. Raznoliko, zgrajeno na gričih, po katerih se podijo tramvaji, polno barv in umetnosti.

Lizbonski grad.




29.7.
Najprej smo obiskali bližnji Belem, kjer je omembe vreden stolp sredi morja ter odlična sladica “pasteis de Belem”. Nato smo se odpravili proti 30km oddaljenemu Cabo Roca, najzahodnješi točki v Evropi. Nenačtovano smo tja dospeli točno ob sončnem zahodu - pravi spektakel. Takrat smo se zavedali, da se naprej ne da, zato ni bilo druge, kot se obrniti.

Stolp.

"Domačini."


“Pasteis de Belem”

Sončni zahod na najzahodnejši točki v Evropi.


Zahodneje se ne da.



27. julij 2010

Portugalska 2010, 1.del

Avtor: Tomi N
Sopotniki: Kaja N, Tina K, Petra F, Kiko
Vozilo: Vw T3 l.85

16.7.
Akcija. Uradni štart ture se je začel ob 18h uri, optimističen cilj pa je bil PZA v Mentonu. Zadeva se je hitro zakomplicirala zaradi skoraj paranormalnega dogodka - sopotniku sem namreč dan pred štartom posodil GPS, da je do Bodlaja odšel po sprednjo klop za dve osebi. Med vračanjem domov mu je med vožnjo skozi krožiče GPS zletel skozi okno! Na srečo se ni poškodoval, vendar smo šele na štartu ugotovili, da je SD kartica s kartami celotne Evropo padla ven. Polni optimizma smo jo odšli iskat v krožišče in res! Tam je bila! Na žalost je spremenila dimenzije na debelino 0,5mm in širino 5x5cm ... Po več neuspelih klicih nam je le uspelo si sposodit GPS »Prestige«, ki nam je kasneje med izletkom še kako najedal živce. Po celi noči vožnje smo omagali tik pred francosko mejo, kjer smo za urico in pol na postajališču zaspali.

Ladies parking na postajališču pri Piacenzi

17.7.
Štart je bil že zgodaj zjutraj, prva postaja Monaco, nič posebnega, že bil, obvezen krog po progi za formulo ena, ogled zunanjosti kazinoja in slikanje ob spomeniku, posvečenemu 5-kratnemu prvaku v formuli 1, Juanu Manuelu Fagiu. Popoldne smo se ustavili na canneški plaži, kjer smo si privoščili krajši oddih. Zvečer pa pade ideja - skočimo do Barcelone! Po izjavi sodeč je izgledalo, kot da je Barca oddaljena 2 urici stran. Do Marseilla smo zdržali, potem pa nas je pobrala utrujenost, zato smo prespali na prvem počivališču.



Registriran. In potem bom jst imel probleme, ker nimam homologirane vlečne kljuke.


18.7.
Končno naspani, smo se po avtocesti odpravili do Girone, kjer smo zavili za Loret de Mar. Glavna avenija je nora, diskač ob diskaču, žensk kar hočeš. Takrat mi je bilo prvič žal, da sem pripeljal drva v gozd, tako da sem se odločil nadaljevati pot proti Barceloni. Promet v Barci je katastrofa, semafor vsakih 50m in nobenega zelenega pasu. Proti večeru smo končno prišli v kamp 3estrellas. O njem sem slišal veliko kritik, a meni je bil všeč. Avtobus je v mesto vozil vsakih 20min, kamp je pokrit z borovci, ter z lastno plažo - le letališča v bližini se res ne da prezreti. Zvečer se je v kampu kar dogajalo. Z Italijani smo se skregali, čigav je Trst, spoznali par Nemcev in Mehikanca ter omagali, še preden smo prišli do kamp mesta.


Barva se zlije z okolico.

Uradne majčke izleta.

19.7.
Dan je minil ob pivu, popolnem relaksu in plavanju v ne preveč čistem morju.

20.7.
Zgodaj popoldne smo se odpravili z avtobusom v mesto. Vožnja je trajala slabih 40min, izstopili smo na zadnji postaji tik ob glavni ulici La Rambla. Na tej ulici sem bil že večkrat, vendar se je po njej lepo vedno znova sprehoditi. Le na torbice in denarnico je treba paziti, saj hitro ostaneš brez. Nadaljevali smo do akvarija ter ob obali proti vzhodu. Za konec smo pustili Sagrado Familio ter Gaudijevo Casa Milà. Tipičen izlet.

21.7.
Razdelili smo se v dve ekipi. Prva si je odšla ogledat Park Güell, druga pa je ostala ob obali v okolici La Rambe. Utripa mesta, kakršno je Barcelona, ni težko začutiti.

La Rambla.



Sagrada Familia.


Casa Milà.

Pogled s strehe Casa Milà.



Park Güell.



Plaža v Barceloni, bljak.