20. oktober 2014

Centralna Azija 2014 - Prvi teden



Avtor: Tomi
Sopotniki: Jure, Nataša, Blaž
Vozilo: Lada Samara

Namesto uvoda in zaključka. Dva dni preden smo leteli domov, sem nekje med Ošom in Biškekom izgubil fotoaparat. Sanja se mi ne kje, poznam pa občutke, saj sem enega že izgubil, khm, na Oktoberfestu ... K sreči pa je tudi Blaž fotografiral. Blaž je zelo v redu fant, predan svojemu delu, športnik, vendar slikati pa ne zna. Jure pa itak nikoli ne deli slik z nami, ker so slike njegova last in je zelo ljubosumen nanje. Kaj bo šele, ko dobi punco ...

1. dan: Ker je bil prvi dan cilj Dunaj, smo štartali šele pozno popoldne. Do Ljubljane je meni in Juretu družbo delal lokalni diler avtomobilov, ki je šel po terenca, kateri je bil skoraj brezhiben, samo zadnja leva vrata so manjkala in malo kita na standardnih točkah. Ker lada ne premore ortopedskih sedežev, je Jureta prvič zgrabilo v križu na izhodu za Črniče. V Ljubljani smo se pri Blažu ustavili na najboljšem bureku v mestu, no, baje na najboljšem, no, na bureku smo se ustavili. Do Dunaja ni bilo nato nič pretresljivega, edino elektrika v avtu nam nekaj časa ni več delala. Na počivališču Šentilj smo jo nekaj minut pustili počivati, pa je začela spet delati.

Prevozili: 487km


2. dan: Na češki meji me je prodajalka vinjet ogovorila po italijansko, najbrž me je slišala med skrunjenjem božjega imena, ko sem videl ceno vinjete. Nekaj kilometrov čez poljsko mejo smo si privoščili prvi daljši postanek. Z Juretom sva ocenila, da je klopca pred vaško cerkvijo kot nalašč postavljena za nas, žal pa nas je med zasluženo malico zmotil pogrebni sprevod na poti iz cerkve proti pokopališču. Doma smo nejevernim Tomažem, ki so zmajevali z glavo ob pogledu na samaro, samozavestno odgovarjali, da je važno priti do Poljske. Od tam naprej se strokovnjakov za lade ne bo manjkalo. Napaka. Na Poljskem lade nismo srečali; še več - starejšega avta od našega nismo srečali. Da še malo pohvalim Poljsko: avtoceste so super, resnično je viden razvoj od zadnjega obiska pred dvema letoma. Na poljsko-beloruski meji smo čakali skupno šest ur, poleg tega pa se je zaradi prehoda v drug časovni pas ura pomaknila naprej. Prespala sva v avtu nekaj kilometrov čez mejo. Ker se je orodni ključ 10, s katerim se nastavlja naklon sedežev, nahajal daleč pod vso prtljago (sofisticiran lada sistem!), mi ni ostalo drugega, kot da se udobno namestim v L-položaj in zaklenem vrata, da mi v primeru, če bi jih kdo odprl, povštr ne bi padel na tla.

Prevozili: 925km


Poljski postanek

Poljsko-Beloruska meja


Kej hočeš več v življenju?

3. dan: V Belorusiji imajo elektronsko cestninjenje. To je tisto, kar bomo nekoč imeli tudi mi. Deluje na sledeč način: najprej nekaj ur iščeš pisarno, kjer kupiš elektronsko kartico. Nanjo naložiš denar, jo prilepiš na vetrobransko steklo in se voziš, dočim ti pri vsaki kontrolni točni naprava s piskom sporoči, da je vse v najlepšem redu. Tudi v Belorusiji o ladah ne duha in ne sluha. Popoldne sva se z Juretom ustavila v glavnem mestu Belorusije – Minsku. Večina zanimivosti se nahaja v okolici centra, tako da sva med sprehodom na blef videla tako rekoč vse. Zmotila me je nesorazmernost cen. Kepica sladoleda je v parku stala natanko enkrat več kot juha v restavraciji. Da ne govorimo o njihovi valuti – 100 EUR je približno 1.340.000 BYR, tako da v trgovini za dva soka in čokolado hitro zapraviš par sto jurjev. Proti Moskvi se je nadaljevala dobra avtocesta. Ker sva preveč špekulirala z bencinom in teoretizirala o velikosti rezervoarja, sva 14km pred Rusko mejo ostala brez bencina. Ob 22h. Postavila sva varnostni trikotnik in se peš s kantico odpravila do kilometer oddaljenega lokala, tam pa s pomočjo domačina in njegove radijske postaje dobila prevoz do nekaj 10km oddaljene bencinske črpalke. Od tam pa sva nekako prištopala do prej omenjenega lokala. Še preden sva se peš odpravila do avta, sva izkoristila priložnost ter nekajkrat pogasila žejo in spoznala domačina "Igorja", kateri nam je zaupal, da nas ne bo ustrelil, saj smo menda dobri ljudje. Po prečkanju beloruske-ruske meje, ki je neke vrste "šengenska" in ni kontrole, smo zapeljali na varovano parkirišče za kamjoniste in v lokalni betuli spili vsak po 100g vodke. Rusi imajo nekoliko zmešane pojme glede merskih enot, vodko merijo v gramih, bencin pa v kubičnih decimetrih. Nekako sva se prebila do ključa 10, pospravila spet vso prtljago v avto, nakar pa ugotovila, da ključ 10 ni pravi za spuščanje sedežev, pravi je 11! Vdala sva se v usodo in ponovno sva spala v L-položaju.

Prevozili: 618km


"Avtoodpad"


Sladoled

Lada poleg kaktusa premore tudi veliko elektronike

4. dan: Za dobrih 500km do Moskve sva imela na razpolago cel dan, saj sta Nataša in Blaž na letališču Domodedovo pristala šele z zgodnjih jutranjih urah. Na lokalnem avtoodpadu sva za en euro dobila ekspanzijsko posodo. Najina je namreč puščala že od vsega začetka in niti tamočan lepilni trak ni zaustavil vrele vode. Pred Moskvo naju je ustavil policist. Na vsak način je od naju hotel kakšno napitnino, a se nisva dala. Šoferju Juretu je ukazal pljunit na tla, češ da vidi, če je kadil konopljo. V predmestju sva si privoščila pico, še prej pa je Jure prvič na dopustu odšel odvajat. Še tretjič sva spala v avtu, od pete ure dalje celo v štirih. Pridružila sta se nama namreč Nataša in Blaž.

Prevozili: 508km


Predmestje Moskve

5. dan: Hostel smo izbrali v strogem centru, sedem minut od Rdečega trga. Tako nam je vsaj povedala receptorka. Klikni za domačo strah hostla. Imeli smo to srečo ali pa nesrečo, da Moskovčani prvi vikend v septembru praznujejo "dan Moskve", tako da se pedantnim kontrolam na vsakem koraku nismo mogli izogniti. Prav tako je bil na ta dan Rdeči trg za navadne smrtnike zaprt. Opazili smo, da so v mestu poleg turistov samo mladi Rusi, starejših ni bilo na spregled. Kaj ne, če pa je povprečna pokojnina manj kot 50€, cene v Moskvi pa med najvišjimi na svetu.

Prevozili: 7km

Prenočitev v parku, tekači so bili opremljeni s pajserji.

Prihod v center





Trgovina GUM

Tole zgleda jugoslovansko

Tole zgleda ameriško

Tole zgleda Janš khm Stalinovo










6. dan: Zjutraj se je končno porajala priložnost za ogled Rdečega trga ter seveda "nagačenega" Lenina. Ostanek dneva smo preživeli med stojnicami, "srbsko kuhinjo" in parki v ožjem ter širšem centru Moskve. Komuniciranje z Rusi je zelo enostavno, besede "spasibo", "harašo" in "rabotat" zmešaš s slovenščino in zadeva je skuhana. Harašo?







Kolesarska "dirka"





Žur za rojstni dan Moskve

Tipični Moskovčani

Tipične Moskovčanke

7. dan: Dan smo namenili premiku iz Moskve v Volgograd. Jutranja prometna konica je tako strašna kot jo opisujejo domala vsi popotniki. Mi smo bili z našo samaro na dnu hierarhične lestvice, tako da smo se večinoma borili za življenje z raznimi land cruiserji in X6-kami. Rusi imajo zelo radi jesensko / zimsko vojaško kolekcijo oblačil. V maskirne barve so oblečeni policisti, cestarji, gradbeni delavci, kolesarji, kot tudi branjevke ob cesti. Na ravnini do Volgograda se ni veliko dogajalo. Spali smo v motelu, še prej pa seveda nagnili dvakrat po 100g vodke.

Prevozili: 891km


Pokrajina med Moskvo in Stalingr khm Volgogradom

Boršč

Motel


                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objava komentarja