Avtor: Jure P.
Sopotniki: Blaž Č, Kaja M, Ana P, Peter P
Vozilo: Nissan Almero l.98
Lepo pozno popoldne je, trava okoli hiše pa je potrebna košnje. Kosilnica pri sosedu že brni - to kar kliče po tekmovalnosti - preoblečem se in vžgem stroj. Kosiva vsak svojo parcelo, vsake toliko časa si izmenjava nasmešek. Čez dobre pol ure on konča, jaz pa ostanem sam sredi travnatih bilk z nevarnim orodjem v rokah. Ker stvar ni preveč zabavna, se v meni prebudi želja po kreativnosti, po pisanju, po ... No, navdih ni tako močan, da bi začel pisati diplomo! Za začetek nekaj bolj enostavnega - recimo potopis - če pa sla po pisanju ne poneha, mogoče začnem s čim bolj resnim.
Zgodaj zjutraj (13:00) krenemo iz Gorice proti Ljubljani. Peljemo po dobri stari poti čez Col v Bosno. V Ljubljani zamenjamo avto - presedemo se v vsem nam dobro znano 16-letno Almero (z veliko dodatne opreme) in pot nadaljujemo skozi Metliko, Veliko Kladušo, Prijedor in zaključimo v Banja Luki. Vozimo v razmaknjeni koloni, v kateri so samo Slovenci, Nemci, Švicarji. Glede na priljubljenost smo izbrali pravo destinacijo za prvomajski izlet! Z Banjelučanom, s katerim smo se vnaprej dogovorili, da spimo pri njem (couchsurfing), se dobimo v jazz baru. Tu je polno zanimivih ljudi, dobra muzika, poceni pivo. Čez dobro uro že spimo pri njem doma - majhna soba, a dovolj prostorna, da v petih spimo v njej. Budilka nas zbudi - mi krenemo proti Doboju, on pa na pomemben sestanek - fant je namreč aktivist – naravovarstvenik, ki se bori proti velikim korporacijam. Zaveda se, da je to boj z mlini na veter, vendar vztraja. Rešpekt za njegovo zagnanost in gostoljubnost!
Jazz Banja Luka
Prvi maj preživimo na cesti med Banja Luko, Tuzlo in Sarajevom. Pokrajina je slikovita, zelena, le sledi vojne puščajo žalosten pečat. Postanek v Tuzli izkoristimo za kratek sprehod in kuglo sladoleda. V mestu opazimo posledice februarskih demonstracij proti neenakosti, korupciji, brezposelnosti.
Občina Tuzla
Pot nadaljujemo proti srbski meji in nato ob reki Drini proti Srebrenici. Ustavimo se v kraju Potošarji, kjer je spominski park in pokopališče žrtev pobojev, ki so se zgodili leta 1995. Človek se zgrozi. Kako je možno, da so se take grozote dogajale pred dvajsetimi leti!? Kako je možno, da človek sočloveku stori kaj takšnega!? Kot da druga sv. vojna ni bila dovolj močan opomin na to, kar se ne sme ponoviti!
Naj počivajo v miru
Almero
Po obisku pokopališča nas cesta pelje po planoti Javor do Sarajeva. Tam se namestimo v hostel Franca Ferdinanda, nato pa se odpravimo na nočni obisk Baščaršije z obveznim burekom ter šetnjo po mestu. Zjutraj opet Baščaršija, kafa, ratluk, cipele, pa še to in ono in še več. Ko začnejo ''kune'' primanjkovati, gremo pej naprej. Kar naenkrat piramida tu, piramida tam, ... in še tam,... Da, prispeli smo v Visoko. Raje kot na ogled tega čuda sveta, se odpravimo na pljesko i čorbo, vse zelo okusno in poceni (6€ za vse štiri) I <3 Bosna. Okrepčani sedemo v Almerota in se z njim odpeljemo na Prokoš. Lastnik avtomobila občasno benti čez slabo pot, a na vrhu planina povrne dobro voljo s svojo lepoto.
Prokoš
Pot do Jajca si krajšamo z igro "Ugani na kaj mislim" in z eksperimentiranjem z napolitankami in čipsom, zato tudi ta mine prehitro. Prihod v Jajce proslavimo z obiskom pekarne - Blaž si tu privošči kar 3 izdelke! Najdemo hostel (8€/noč) in v njem mojega edinega sodelavca! Ker se ti tako naključje ne zgodi vsak dan, se dogodek zalije s pivom in lokalno žganico. Zjutraj obhod starega mesta, obisk gradu in bližnjih mlinčičov.
Mlinčiči
Ker je to naš zadnji dan in imamo v načrtu obiskati še Plitvička jezera, se po poti ne ustavljamo kaj dosti. Pot se vije mimo Ključa do Bihača, kjer si privoščimo še zadnje čevape. Večino dneva nas spremlja dež, le obisk Plitvic mine brez kaplje - potem pa spet dež. Tu sem pomislil, da je mogoče pa le kdo nad nami. Kupimo karte, študentske seveda (11€/glavo) in z ladjico odplujemo na drugo stran reke, potem pa po stezicah in brveh na ogled teh lepot. Karte nam nihče ne pogleda! Tu sem spet začel dvomiti v obstanek nadnaravnega :P
Plitvice
Sonce počasi zahaja in s tem se tudi naš izlet bliža koncu. Obisk Bosne v dobri družbi priporočamo. S tem tudi moj navdih pojenja - hočeš nočeš, diploma bo morala še malo počakati.
0 komentarji:
Objavite komentar