6. november 2015

Z Goričkega v Piran

Avtor: Jure
Sopotniki: Ni junaka

Kej ti more rojit po glavi, da greš na 300km+ dolgo pot peš!? Prav dosti ne :P
Želja prehodit Slovenijo počez je v meni kalila kar nekaj časa, vse do letošnjega septembra. Letos je bilo pravo leto za tako pot. 1. ker nisem imel nobenega pametnega dopusta, 2. ker se tako stvar spodobi spraviti pod streho pred tridesetim :) Priprav za pot ni bilo, dan prej spakirat ruzak, začrtat okvirno pot in najt wanwejtiket do Goričkega ter rezervirat prenočišče na cilju.


Dan 1. - 18.9. - In smo šli

Zjutraj, po nočni, krenem na pot: Kot kaže izberem zanimivega prevoznika, tip je biu že povsod, pa še vedno hodi okrog. Moja ideja o trasi se mu zdi zanimiva, pravi, da tudi njega mika nekaj podobnega, le da s kolesom. Avto je kr nabasan, ma micka se ne da, 5 ljudi + poln prtljažnik, ona požira kilometre kot za stavo. Pridemo do Maribora, tam presedem do M. Sobote, od tam pa dalje z vlakom do Šalovcev (kraj pred mejnim prehodom Hodoš). Ura je že pozna, zato bograč še kako tekne, po tem pa spat – jutri bo dolg dan... :)



Dan 2. 19.9. - Poštene oči - 41km

Zjutraj po obilnem zajtrku krenem na odisejo. Pot se vije mimo Križevcev, Sebeborcev, Murske Sobote, Vučje vasi, do Slaptincev. September je čas trgatve in v veliko vinogradih sem opazil trgače. Zanimivo je, da trgatev pri njih predstavlja pravi praznik, v vsakem vinogradu je igrala harmonika, slišala se je tudi pesem, ponekod pa so bili poleg še drugi inštrumeniti, kot violina in bariton, glede na veselje, ki se je vilo iz brajd, lahko sklepam, da žeje niso trpeli. Mislim, da je to zelo pomemben družaben dogodek in ni tako kot pri nas, kjer je poudarek na delu in ne toliko na veselju.

Prvi dan in že je prva težava, v močni pripeki mi zmanjka vode, gostilne zaprte, domačinom ne sitnarim in raje trpim žejo, zato se toliko bolj razveselim Petrola. Ves dehidriran spijem veliko steklenico vode in krenem dalje. Druga težava tega dne, brod prek Mure ne vozi, ker je reka prenizka, zato mi domačini svetujejo, da grem po avtocestnem mostu preko Mure, baje je pas za kolesarje na njem. Noge so že utrujene, dodatni ovinek ni ravno v veselje, ampak: što se mora - nije težko, zato le urno pod pod noge. Počasi se začne mračiti in kaj hitro mrak preide v temo, prenočišča nimam, pri vsaki hiši tuli pobesneli pes ali dva, tako da si do hiš ne upam. Nakar le pridem do hiše, ki ima malega socializiranega kužka, ki ne laja. Potrkam na vrata in povprašam, če bi lahko spal pod lopo oz. na seniku, to noč je namreč napovedan dež. Gospodarja zanima od kje prihajam in kam grem in po krajšem pogovoru reče, da ne bom spal na seniku, temveč na kavču v dnevni sobi. Povabi me v hišo, predstavi ženi ter reče, da imam poštene oči :) Ponudijo mi tuš. Nato se jim pridružim ob gledanju Kmetije. Gopodar postreže s pivom. Po koncu oddaje gremo spat.




Dan 3. 20.9. Arso - 38km

Zjutraj vstanem ob 6.30, zahvalim se gospodarju Frančeku, da me je sprejel pod svojo streho in grem na pot. Kača se vije mimo Juršincev, Ptuja do Ptujske Gore. Po poti je kar nekaj starih zapuščenih hiš, katere si pobližje ogledam. Žalostno je videti, kako nekoč premožne domačije vidno propadajo oz. so od njih ostali le še zidovi. Nekoliko daljši počitek naredim na Ptuju, sprehodim se po glavni promenadi. Ko sem „spočit“, pot nadaljujem proti Ptujski Gori, kjer tudi prespim. Po poti so številne farme Perutnine Ptuj, vse skupaj spominja na nemška taborišča iz ww2. Spet mi zanjka voda. Otroci kričijo za menoj BEGUNEC, BEGUNEC... Prespim v okrepčevalnici v vasi, cena sitnica (10€) higiena sitnica :P , ma itak smo spali že po hujših luknjah, tako da spiš v spalki na postli in ni panike. Pred spanjem grem na špric skupaj z Arsotom, sezonski gradbeni delavec iz Bulgarije.





Dan 4. 21.9 Paprikaš - 32km

Vstanem ob 8.00, tak al tak se mi nikamor ne mudi, krenem na pot Varoš, Makole, Polčane do Ponikve.

V Varošu oko vržem na podrtijo ob cesti, ko opazim, da me gleda stareša gospa (beri 80+) ta v tek in proti hiši. Jaz pa dalje po moji poti. Čez 20 min me ustavi policiska patrola, češ, da ne spadam v to okolje. Zanima jih, kdo sem in kam grem, to, da odgovor "begunec" ni bil najbolj posrečen, ne bom razlagal. Ko povem, da grem na pohod iz Goričkega v Piran, pa je že boljše. V Makolah si privoščim naboljši zajtrk na celi poti: sirova štručka, suha salama in sadni jogurt, vam rečem, ni ga boljšega :). Par kilometrov pred Ponikvo spet srečam policaje, tokrat imajo delo z nesrečo motorista. Tudi njih zanima, kam grem. Policaj me spodbudi in reče, da če sem si zadal to pot, jo bom tudi zmogel. Debata nanese tudi na nesrečnega motorista, ki je padel brez čelade. Policaj mi zaupa, da je še dobro, ker je bil pijan, če ne se ne bi tako končalo :) Ko pridem v Ponikvo, povprašam pri hiši, če lahko prespim na kozolcu. Oni, da na kozolcu ni sena, zato spim v sobi, postrežejo me s paprikašom, nudijo tuš. Zvečer gledamo Štorijo in Kmetijo :) Ta dan me tudi močno opeče sonce. Mi pa vode ne zmanjka.




Dan 5. 22.9. Idilično jutro - 42km

Ob 6:30 krenem na pot, pokrajina je razgibana, doline prekrivajo jutranje meglice. Pogled na stare kozolce in cerkev je res nekaj posebnega. Po dveh urah hoje pridem v Šentjur, kjer pade en dobr zajtrk, ta da moč, da pot nadaljujem proti Celju, do Žalca. Kljub obilnemu prometu se lepo zaobide najbolj prevozne ceste s stranskimi in kolesarskimi potmi. V Žalcu obiščem prijatelja, kjer se malo podkrepim in odpočijem. Ponudi tudi možnost prenočitve, a ker je ura komaj 15.00, se odločim, da bi bilo lepo, da bi prišel do Vranskega. Ta del poti se kar vleče, utrujenost pripomore, da volja ni ravno na višku. V Vranskem spim v hostlu ob muzeju motociklov.




Dan 6. 23.9. Bar - 31km

Zjutraj se odpravim v market, nakupim frutabele :) in grem na pot. Vreme je oblačno, tudi napoved ni obetala nič dobrega. Čez dve uri že zajtrkujem trojanski krof in kakav - bomba. Večinoma hodim po stari cesti, kljub temu, da je bila to glavna prometnica v državi, je na njej zelo malo prometa, saj večina vozi po avtocesti. Pot se vije vse do Doba, kjer zaradi dežja preneham s hojo in dan zaključim v baru. Bar ob cesti je pravo zbirališče posebnežev, kaj vse sem videl v dveh urah, kar sem presedel v njem, se ne da z lahkoto opisat, nekdo je vžigal motorno žago v baru, babji raus, razbijanje kozarcev, prerekanje, uriniranje na pragu.... Stvar je izpadla tragikomično. Ta večer pride na obisk Tomi, po pelinkovcu al dveh zapustimo bar in se preselimo v kombi, kjer skuhamo pašto in zaspimo ku bobiji.







Dan 7. 24.9. Rižota - 20km

Zjutraj dežuje, zato se na pot odpravimo komaj ob 9ih, ko dež nekoliko poneha. Celo pot me spremlja Tomi, greva skozi Domžale do ljubljanskih Kosez, kjer obiščemo prijatelja. Današnja trasa ni ravno slikovita, edino kar pestri pokrajino, so neregistrirani avti, ki krasijo dvorišče skoraj vsake hiše v predmestju Ljubljane. Prespim pri Blažu in Darji v Ljubljani. Ta dan nisem prehodil predvidene trase, ampak še vedno sem bil glede na plan nekoliko v plusu. Zvečer pade rižota z rebrci po tajsko. Po tajsko je zato, ker smo dodali vse začimbe, ki so bile pri hiši :) Bilo je dobro. Po večerji z Blažem gledava Kmetijo in modrujeva.


Dan 8. 25.9. Dež in obara - 31km

Ko vstanemo, pojemo zdrav zajtrk, in čakamo, da se zvedri. Ta dan je namreč plan, da me spremljata Blaž in Darja. Ker vremenska napoved že 3 ure laže, krenemo na pot v dežju. Izberemo lepo pot, po kateri se ne zavedaš, da hodiš po Ljubljani. Izbrali smo pod ob žici. Pot se vije po gozu, med koruznimi polji, mimo bajerja. Za prigrizek poješ oreh, ki je le malo prej padel na tla... če bi še dež ponehal, bi bilo odlično. Ko pridemo do Brezovice, nas Darja zapusti, saj mora v službo. Z Blažem nadaljujeva do Drenovega griča. Ker želodec že kruli, se ustaviva v gostilni ob poti in pojeva telečjo obaro. Krožnik ni bil ravno lep za oči, je pa okusen. Obara nam da nove moči, da nadaljujeva do Logatca, kjer se jaz namestim v prenočišču, Blaž pa se vrne v Ljubljano z avtobusom. V sobi malo posušim cunje, deževalo je namreč del dan.


Dan 9. 26.9. Lost - 35km

Zjutraj se odločim, da grem preko Kalc do Landola in nato proti Razdrtem. Vse lepo in prav, a le do Kalc. Ko se odločim prečit gozd, se izgubim v križiščih stez in robide. Po izgubljeni uri ali dveh, se odpravim na staro dobro asfaltno cesto, vztrajati v gozdu bi bila čista zguba časa in enerije. Na Planini se dobim s Kajo in Andražem, ki sta prišla iz Gorice, da me obiščeta. Prinesla sta tudi malico in pivo :). Čas z njima je res hitro minil, a ker sem imel še lep kos poti pred sabo, sem jih zapustil in odšel proti Postojni in nato Razdrtem. Med pešačenjem mi zazvoni telefon, kolega iz Razdrtega me opazi, ko se mimo pelje z avtomobilom. Dogovoriva se, da se ustavim pri njemu na pijači, kasneje tam tudi prespim.





Dan 10. 27.9. Burja - 47km

Ob 6:30 štart, pot mi je že dobro znana, saj sem pred leti ta del poti že prehodil. Žal se le redko kje da izogniti glavi cesti, na njej ni veliko prometa saj večina vozi po avtocesti. Motoristov pa kr mrgoli, pozna se, da je nedelja in da je to eden zadnjih vikendov primernih za motor. Celo pot piha močna burja, najmočnejša je v Kozini. Tam pojem malico in si naročim kepico sladoleda, v mrazu in vetru so sladoledarji namreč bolj radodarni :). Po premoru grem nazaj hodit :). Plan je spati na Črnem Kalu, a ker je pred mano še 3 ure sonca, krenem še do 17km oddaljenega Kopra. Tle me noge že fajn bolijo, a kaj češ, si hotel videt Koper, pa ga maš. Na cilj pridem že v temi, ob 20.00, najdem hostel, pojem kos pice, nato pa še samo tuš in postelja. Ta dan namreč prehodim 47km in mam kr fajn zmatrane noge. Lastnica hostla je tako navdušena nad mojim pohodom, da mi da 7€ popusta pri sobi.





Dan 11. 28.9.  Zadnji dan - 17km

To je moj zadnji dan. Ker nimam nobene sile in je pred menoj le slabih 20km do cilja, si jutro vzamem zlahka. V miru spakiram, pojem zajtrk na koprski tržnici, nato grem po obalni poti do Izole, od tam na Belveder, Beli Križ, prek strunjanskih solin, do Fiese in po klifu do Pirana. Ta del poti mi je bil najlepši na celi trasi. Malo zato, ker je bil na koncu, malo zato, ker je res slikovit, sploh pot do Belega Križa je res krasna. Ob poldan pridem na cilj, kjer me čakajo starši. Privoščimo si pijačo naše mladosti - pelinkovec. Pot do Gorice mine res hitro, v dobri uri smo doma, peš bi zanjo porabil 3 dni in vsaj 12 frutabel.





Nebuloze:
Glede na to, da sem pot v večini prehodil sam, brez spremljave glasbe, pade človeku na misel nešteto nekih idej in misli, ampak zaradi njih, nisi nič bolj zrel oz. razgledan, velikokrat se tudi zaloviš pri tem, kako že lep čas nisi nič mislil, noge se premikajo same, kilometri tečejo, glava pa odsotna. Neverjetno je, kako človek s tako majhnimi koraki, lahko prehodi tako velike razdalje, korak za korakom, dan za dnem.

Glede na to, da smo danes skoraj vsi preobremenjeni, bi tak dopust dobro del marsikomu. Trasa, ki sem jo izbral, ne zahteva dobre telesne kondicije, le dobro mero vztrajnosti in čas. Po končani odiseji čutiš neko olajšanje, kljub temu, da te trže v mečih, boli v ramenih, podplatih. Prehodil sm konkretno traso, videl čudovite kraje, spoznal dobre ljudi, ki te dan za dnem ženejo naprej. Verjamem, da po parih dnevih, ko vsakodnevna hoja od jutra do mraka postane rutina, lahko s takim tempom prehodiš še daljše razdalje. Zato vsem, ki se je moja dogodivščina zdela zanimiva, želim, da tudi sami izkusijo podobno. Mati korajža vam bo v pomoč.