22. februar 2013

Budapest - Bamako 2013, 1.teden

Avtor: Tomi N
Sopotniki: Nataša T, Jure P
Vozilo: Fiat Uno l.90

Budapest - Bamako. To je kot velikonočno jajce. Nestrpno pričakuješ, da ga odpreš, delaš si razne predstave, kaj boš dobil, in na koncu si lahko razočaran, saj v reklami kaže fotoaparat, ti pa si dobil barvice. Če pa si dovolj iznajdljiv in prilagodljiv, lahko z barvicami narediš boljšo in lepšo sliko kot pa s fotoaparatom.


1.dan: Na štart v Budimpešto smo se odpravili v nekoliko drugačni zasedbi, Natašo smo pustili doma, meni in Juretu sta se pa pridružila Peter in Blaž. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, saj je ves čas vsaj malce snežilo. Prvi cilj v Budimpešti je bil Hotel Intercontinental, kjer naj se bi se odvijal wellcome party. Sumljiv nam je bil že hotel, saj je deloval na nekoliko visokem nivoju za nas "kmete"; a ni Budapest - Bamako skromen rally? Ko smo pa videli hotelski bar, poln kravatarjev, ki so srkali koktejle ob mizi, smo vedeli, da to ni za nas. Po rezervaciji dveh solidnih sob za 19€ na noč, kjer je bila edina pomankljivost slaba zvočna izolacija, saj smo celo noč poslušali soseda kako je smrčal (budapestoktogon.easyhotel.com), smo odšli v center, najprej smo za gyros in pijačo plačali 2700 HUF (cca 9€), nato pa še za 3 ali 4 runde "unicuma" 20700 HUF (cca 71€) oz. če bi plačali z euri 96€. Dober je ta Unicum.

Prevozili 588km.

Štart


2.dan: Po krajšem sprehodu po mestu smo odšli na štartno mesto rallyja. Spoznali smo slovensko ekipo 5houses, Madžara, ki ima ženo Slovenko, in še nekaj posrečenih osebkov. Pokazatelj, da je organizacija taka, kot je, oz. je ni, je bil že prizor, kako so tekmovalci rinili, kdo bo med prvimi zapeljal čez štartno rampo. Po prečkanju madžarsko-Slovenske meje smo dobili klic ekipe Landy III, ki je štartala dan prej in je obtičala s pokvarjeno pumpo bencina v francoskih Alpah. Seveda je bil petek pozno popoldan. Z nekaj logističnimi posegi in kančkom srečnih naključij smo na ljubljanski obvoznici prevzeli pumpo in orodje ter odšli spat domov, saj je večina ostalih tekmovalcev spala dobrih 100km pred nami v Benetkah. Petru in Blažu smo se zahavili za družbo in jih zamenjali za Natašo.

Prevozili 569km.

Zbiranje na štartu

In štart

3.dan: Čakal nas je zelo dolg dan, zatorej smo na pot odšli že ob 5:30. Ob 13:00 smo že predali rezervni del ekipi Landy III. Odločili smo se, da počakamo, če bo nova pumpa delovala, in res je. Mojster Grega jo je v nekaj urah usposobil. Ekipa Landy III je morala končati še montažo, mi pa smo nadaljevali pot proti Almerii. Nekaj kilometrov pred Barcelono nas je pobrala utrujenost. In to tako močno, da smo v treh kar 8ur spali na udobnih sedežih Unota. Neprecenljivo doživetje.

Prevozili 1351km.

Pomagamo pri popravilu.

4.dan: Med vožnjo do Almerie smo se poskušali izogibati plačljivim cestam, zatorej smo v pristanišče prispeli šele v večernih urah, kjer smo se spet združili z ekipo Landy III. Za nočni trajekt smo plačali 170€ (3osebe+avto), spali pa smo v kabini Landy III, s čimer so se več kot odkupili za uslugo iz Alp.

Prevozili 869km.

Standarden prizor na Španskih cestah

Belgijski par že 20let živi malo v domovini malo v Zahodni Sahari

5.dan: Zgodaj zjutraj smo doživeli prvo tesno srečanje z afriško birokracijo. Mejne formalnosti so trajale dobre dve uri, standardni prizori: letanje od enega okenca do drugega, vedno novi obrazci za izpolnjevanje, domačini, ki bi radi pomagali, seveda za protiplačilo. Najbolj podjetni si prilastijo vse obrazce, ki so sicer zastonj, in jih nato veselo prodajajo turistom. Nekaj kilometrov naprej od meje smo se združili skupaj z ekipama 5Houses in Landy III ter cruzali po maroških ravninah in neravninah do Tinerhirja. Prespali smo v kampu in sicer za zelo solidno ceno 6€ za 3 osebe, avto in šotor.

Prevozili 667km.



6.dan: Po 4044km smo se prvič spomnili preveriti olje. Dolili smo 2dl. Organizator je ponudil dve možnosti, in sicer čez makadamski prelaz Tizi N Tazezert (2200mnv) ali pa okoli po asfaltni cesti. Seveda smo izbrali prvo možnost. Do vrha prelaza je šlo zelo zlahka in zelo pametni smo se delali, zakaj je večina takih strahopetcev, da se je odločila za obvoz. Nismo vedeli, da nas čaka še dobrih 100km spusta po kamnih, velikosti lubenic. Seveda ne okroglih. Že takoj po začetku spusta smo delno strgali plehnato zaščito rezervoarja in ga vlekli za sabo. Ker smo se bali, da bomo prerezali gumo, smo poskusili odtrgati zaščito stran, vendar ni šlo, zatorej smo jo zvili ob bok avta in ga zalepili s silvertapeom. Čez 100m sem spet zadel ob skalo in zaščita se je od rezervoarja sama odstranila. Zanimivo, da smo čez celo pot sredi ničesar srečevali otroke, ki so prosjačili za malenkosti. Najbolj iznajdljivi so bili opremljeni z lopato in krampom ter so takoj, ko smo se jim približali, začeli kopati in “popravljati” cesto. Zvečer ob prihodu v Zagoro smo zavili do mehanične delavnice, da preventivno preverimo stanje podvozja. Tam smo doživeli pravi “standing ovation” s strani ostalih tekmovalcev, poljski novinar je povedal, da naj bi bili edina 2wd ekipa, ki se je podala na ta prelaz. Razen pumpanja gum in spihanja zračnega filtra nismo imeli kaj početi pri mehaniku. Spali smo v hotelu v centru Zagore. 24€ za tri osebe.

Prevozili 232km.

Asfaltni vzpon


Makadamski vzpon

Vrh prelaza

Spust...


Zaščita rezervoarja je delala preglavice. Le čemu služi?


Delavnica

Pred hotelom

7.dan: Štartali smo med zadnjimi, samo še Madžar z ženo Slovenko in Zoltan sta bila na parkirišču (Zoltan smo poimenovali vsakega, ki je bil na rallyju s kombijem japonskega porekla o.p.). Po vožnji čez kamnito puščavo smo se ustavili na malici ob manjši vasici. Družbo sta nam delali dve 6 ali 7 letnici, ki smo se jima zdeli zelo zanimivi. Ena je pokazala na kruh in, ker smo ga imeli dovolj, sem ji dal celega, vendar ga je zavrnila in z rokami pokazala, da ga hoče samo ¼. Posrečen dogodek, ki ga težko pozabiš. Še obstajajo skromi ljudje brez pohlepa. Obiskali smo mesto Tata, nič posebnega, razen veliko obrtnikov. Od mehanikov, varilcev do mizarjev. Zvečer smo se ustavili v kampu ob mestecu Icht. Cena 12€ za našo ekipo. Večina tekmovalcev je preživela noč ob šravfanju svojih terencev. Naše splošno prepričanje je bilo, da se Fiata ne tika, dokler teče.

Prevozili 406km.

Puščava

Safety first

Oaza v puščavi


Tata

Šoping center v Tati

Kamp



                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objava komentarja