19. maj 2013

Ukrajina, Moldavija 2013, 1.del

Avtor: Tomi N
Sopotniki: Jure P, Blaž Č
Vozilo: Vw Hrošč l.63

Hrošč Hermann letos praznuje abrahama. Za tako častitljivo obletnico smo mu kakopak pripravili presenečenje. In sicer 9-dnevni izlet čez vzhodni blok, all-inclusive. 2x na dan bencin, 2x na dan "štamprle" svinca in vsaki drugi dan deci olja.

1. dan: Na pot smo se kot po tradiciji odpravili že zelo zgodaj, ob 17:00 uri. Tudi tokrat je bil cilj priti čim dlje. Na počivališču izven Budimpešte nas je ogovoril cigan in nas vprašal, koliko je vreden ta "pleh". Biznis smo odklonili, vendar se ni dal in je hotel z nami na vsak način navezati stik, sprašujoč nas, če smo Italjani. Odgovor "zs Vrtejbe smo doma" mu ni veliko pomagal. Spali smo pri bencinski pumpi nekaj kilometrov pred ukrajinsko mejo, vsi trije udobno nameščeni na avtomobilskih sedežih, v stilu kamasutre. Sliši se bolj perverzno kot je bilo v resnici. Hermann je pokazal, da je za akcijo.

Prevozil je 822 km, max. hitrost 116 km/h.



2. dan: Na madžarsko-ukrajinski meji smo bili seveda glavna atrakcija. ''Posvetili'' so se nam sploh ukrajinski cariniki. Našo nevednost glede tega, kje se nahaja številka šasije, so izkoristili za temeljit pregled Hermanna in vsake toliko spustiti kakšno pikro izjavo v stilu "raztrgany syedež, zašiy" ali "vi nye pridyet u Kiyv s tyem žukom". Številke šasije nismo našli, a so nas vseeno spustili naprej. Poleg precej slabih cest sem najprvo opazil iznajdljivost Ukrajincev. Predvsem to, kako znajo izkoristiti prostor. Krave namreč pasejo kar na travnatem otoku sredi krožišča. Že kaj hitro smo naleteli na prvo policijsko kontrolo. Policist je trdil, da smo na območju umirjenega prometa (30 km/h), ki je mimogrede štiripasovna avtocesta, vozili 53 km/h. Ker smo bili "študenti" s starim avtomobilom, smo se dogovorili za kazen 9 €. Resno je pripomnil, naj ne spimo v avtomobilu ter naj ne pijemo piva. O tem, zakaj je izpostavil pivo in ne vodke, bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, a pustimo to za kako drugo priliko. Po prihodu v L'viv in namestitvi v hostel (www.leohostel.lviv.ua - 25 €/noč za tri osebe) smo ugotovili, da je v mestu ravno ta vikend praznik piva. Vključno s koncerti, stojnicami in tako dalje. Tako očitnemu znaku Boga se ni bilo moč upreti.

Prevozili 370 km, max. hitrost 133 km/h.


Slalom do L'viva

Center L'viva




3. dan: Zjutraj smo se odpravili proti Kijevu. Ker se to spodobi, smo se seveda takoj ulovili na radar. Spet. Tokrat smo vozili s hitrostjo 85 km/h namesto 60 km/h. Kazen je znašala 60 €, s "popustom" 50 € oziroma "na roko" 13 €. Na približno pol poti smo se ustavili na pizzi. Ker se nismo uspeli sporazumeti, mimogrede nikjer si ne moreš pomagati z angleščino, smo naročili "ukrajinsko" pizzo, kar pomeni - logično - pizzo s krompirjem. Smejalo se nam je ob računu: 3x pizza, 2x veliko pivo, 2x sok = 11 €. Do Kieva smo naleteli na tri prometne nesreče. V prvi smo na cesti najprej videli dve čeladi, čez 100 metrov CENZURA in čez nadaljnih 100 metrov motor. V drugi je Nissan Juke končal v jarku ob avtocesti, v tretji je bil udeleženec spet motorist ... Ob takih prizorih se človek zamisli, medtem ko za Ukrajince to očitno ne velja. Zgodi se, da te že kak kilometer po nesreči v slep ovinek prehiti šlepar, ali pa BMW X5 z 200 km/h v riti. V Kievu v hostlu ni bilo moč najti prostega mesta, zato smo se odločili za kamp ''no. 1'' na obrobju mesta. Kamp nudi asfaltni parkirni prostor, komarje ... To je to (http://www.camping-kyiv.com - 15 €/noč za 3 osebe). Zvečer smo se s taksijem odpravili v center, da bi občutili utrip mesta. Ugotovili smo, da ceste niti niso tako slabe, če se le pelješ z normalnim vozilom. Domačini so ravno praznovali "dan zmage" in po mestu se je kar dogajalo.

Prevozili 555 km, max. hitrost 112 km/h.


Standard prizor

Standard prizor

Standard prizor




Kiev

Naš kamp






4. dan: Prebudil sem se ves polomljen, saj mi glava namesto na povštru počivala na toaletni torbici, v kateri je bila velika tuba z milom. Ko je slednja sredi noči zlezla iz torbice, sem s spanjem nadaljeval na zelo trdih tleh. Na poti v center nas je tokrat pobral taksist, ki je imel namesto klasične označbe ''taxi'' na strehi kar škatlo "jelenje kože". Obiskali smo bolšjak, vojni muzej, nekaj trgov in obrežje reke Dnjeper. Moj splošen vtis je bil, da je Kiev moderno evropsko mesto, ki ima na vsakem koraku zastonjskim wi-fi, in da za turista, ki prileti direktno v Kiev, Ukrajina izpade kot ena razvitejših evropskih držav. Naši tajkuni z BMW X6, sedmicami in tako dalje so proti motorizaciji kijevskih bogatašev prave pičke. V trgovini blizu centra smo za flaško vodke, sok in plastične kozarce plačali 4 € in bili na rovaš tega zelo dobre volje. A nikar misliti, da so cene v primerjavi s slovenskimi pavšalno nižje. Nutella, Jagermaister in ostali "importirani'' izdelki stanejo najmanj toliko kot pri nas. No, zahvaljujoč domačim izdelkom so drugače samozadostni in samostojni ... Kaj pa mi?

Prevozili 0 km, prehodili ogromno.

















                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objavite komentar