20. oktober 2014

Centralna Azija 2014 - Tretji teden



15. dan: Nadaljevali smo proti uzbekistansko-tadžikistanski meji. Krivulja dobre volje, ki je bila dan prej na vrhuncu, je padla skoraj na tla. Nataša je namreč staknila virozo in vročino, temperatura je v puščavi narasla na skoraj 50°C, pa še vsaka obcestna kontrola nas je ustavila in preverila vse naše dokumente, češ da bodo odkrili toplo vodo in dobili faler. Slaba cesta se je nadaljevala in glede na to, da nas je v naslednjih dneh čakalo Pamirsko gorovje na višini čez 4000m, smo glasno razmišljali o prodaji avta v Tadžikistanu in nadaljevanju izleta s terenskimi vozili in javnim prevozom. Že doma sem preverjal opcije glede prodaje avtomobila v Tadžikistanu, vendar v primerjavi s Kirgizijo slednje tukaj praktično ni izvedljivo. Zaradi birokracije je postopek tako rekoč nemogoč, medtem ko naj se ga na črno ne bi dalo prodati zaradi problemov z registracijo. Tolažili smo se, da če lahko v Romuniji registrirajo ukraden avto, v Tadžikistanu kaj podobnega ne bi smelo predstavljati večje ovire. Težava pa je bila sicer ta, da te, v kolikor v državo vstopiš v avtomobilom, iz nje brez le-tega ne spustijo. Na uzbekistanski meji so nas ponovno zadrževali brez potrebe. Nekaj pozitivnih točk so si le nabrali, ko so nam med podrobnim pregledom avta ukazali sekati Severino na ves glas. Na tadžikistanski strani je bilo vse skupaj precej bolj domače. Celo tako domače, da smo carinika direktno vprašali, kako je s prodajo avta. Z zanimanjem je pregledal naš štirikolesnik in rekel, da bi ga kar on vzel. Ko smo se ravno dogovorili za ceno dvestotih dolarjev, je prišel drug carinik, katerega je samara takisto neizmerno zanimala, tako da je med državnima uslužbencema skorajda prišlo do prepira. Dogovorili smo se, da se naslednje jutro dobimo pred hostlom v glavnem mestu Dušanbe in izvedemo transakcijo. Pozno zvečer je Jure prejel klic s strani tretjega carinika, kateri nas je čakal pred hostlom in se hotel z avtom takoj odpeljati. Nismo se strinjali in smo trmasto vztrajali pri tem, da bomo avto prodali naslednji dan. A podmazal nas je z dodatnimi 80 dolarji in samara nas je po 6614km zapustila. To noč smo zaspali z grenkim priokusom.

Prevozili: 547km







Potencialnih kupcev se ni manjkalo

16. dan: Medtem, ko je Nataša počivala v hostlu, smo ostali trije odšli s taksijem na letališče, kjer naj bi poiskali agencijo, ki ureja prevoze s terenci po Pamirju. V notranjost letališča sva z Juretom vstopila vsak s svojim nožem, medtem ko so tretjega, Blaža, pregledali do potankosti. Da se ve, kdo je na videz poštenjak. Na letališču ni bilo nobene agencije, so nas pa poslali na kilometer oddaljeno parkirišče, kjer se zbirajo vozniki terenskih bolidov. Najprej smo hoteli najeti terenca brez voznika, vendar glede na to, da je bil naš cilj 2000km oddaljeni Biškek, to enostavno ne bi bilo izvedljivo. Podrobno o pogajanjih s šoferji raje ne bi. Seveda se je začelo z 1 dolar na kilometer in 0,8 dolarja na kilometer za povratek voznika, pa 25 dolarjev za spanje šoferja na noč in tako dalje. Vse skupaj bi zneslo skoraj 2000 dolarjev. No, na koncu smo pristali na 1000 dolarjev za tridnevno vožnjo. Pa še s to cifro so nas po vsej verjetnosti nategnili. Opazil sem, da so Tadžikistanci veliki ljubitelji avtomobilov opel astra, še posebej karavanskih različic z »D« nalepko na prtljažniku, zato sem prišel do zaključka, da mora nekje v državi obstajati precej močan tadžikistanski opel astra karavan klub.

Dušanbe

17. dan: Z voznikom smo dogovorili za štart ob sedmih zjutraj. Akram nas je na naše presenečenje pred hostlom čakal že dvajset minut pred določeno uro. Nad točnostjo domačinov smo bili skozi celotno potovanje nasploh prijetno presenečeni, saj smo se nadejali bolj balkanskega vedenja. Akram je po izobrazbi profesor zgodovine in je tudi poučeval na univerzi, sedaj pa že dvajset let vozi terenca po Pamirju. Mimo enega najvišjih jezov na svetu, zvanega Nurek, smo pot nadaljevali proti afganistanski meji ter se ob mejni reki Panj počasi kotalili proti mestu Khorog. Na tadžikistanskem bregu je bilo zanimivo videti na stotine težkih kitajskih tovornjakov, asfaltne ceste in številne stavbe, na afganistanskem pa nasprotje s pešpotmi, karavanami naloženih oslov in enostavnimi bivališči. Akrama smo vprašali, kdaj je bila zadnja smrtna žrtev na cesti iz Dušanbeja v Khorog. Hladnokrvno nam je odgovoril, da v nedeljo. Avto je zgrmel v reko in še vedno niso našli ne avta in ne potnikov. Poleg tega, da je moral šofer najmanj petkrat podmazati lokalne policiste, je bila cesta v obupnem stanju. Večkrat smo pomislili, da če bi tukaj prečkali s samaro, bi bila to prava večdnevna agonija. Prodaja avta se je v tem trenutku izkazala kot pravilna poteza. Najbolj smo obžalovali, da smo bili primorani izpustiti afganistansko tržnico v Ishkashimu. Namreč vsako soboto lahko brez vizuma prečkaš reko, pustiš potni list mejnim organom in obiščeš pravo afganistansko tržnico. Pa naslednjič.



Afganistan čez reko Panj



Afganistanski otroci



18. dan: Prebudili smo se v Khorogu, prestolnici tadžikistanske avtonomne regije Gorski Karabat. Višinska bolezen ni marketinški nateg farmacevtskih družb. Že v Khorogu sem na višini 3000m čutil stiskanje v glavi, ko pa smo se vzpeli nad 4000m, sem se počutil, kot bi imel ogromnega mačka. Med postankom smo se sprehodili nekaj sto metrov in skoraj bi nas pobralo! Na poti do Murgaba smo srečali dva Nemca, ki sta potovala posebej. Prvi je bil 21-letni Manuel, ki že 4 mesece kolesari po Bližnjem vzhodu, Iranu in centralni Aziji. Drugi pa penzijonist, kateri je maja prodal vse imetje, kupil štirikolesnik in zdaj brezciljno tava po svetu. Pravi, da doma s 600€ penzije ne bi preživel, v Aziji pa z lahkoto. Lepo je potovati, vendar menim, da se je še lepše vrniti domov. Prespali smo v mestecu Murgab, ki premore kip Lenina, tržnico, nekaj hiš in še marsikaj.










Kosilo

Preprosta kuhinja


19. dan: Iz Murgaba v Oš smo menjali terenca in zraven dobili še nekaj sopotnikov. Pet domačinov, če sem natančen. V desetih smo se tako zbasali v pajerota in odšli proti prelazu Ak-Baital, visokem 4655m. Pokrajina je bila neverjetna, pogled na goro Pik Lenin (7134m) prav tako. Škoda le, da sem imel osebno takega mačkona, da sem komaj čakal, da pridem spet v dolino. Mejne obveznosti smo odpravili najhitreje na celotnem potovanju, terjale so dobro uro za vseh deset duš v avtu. Posebnost dneva je bila med drugim tudi ta, da smo vseh deset ur vožnje poslušali en sam cede z ducat komadi. Še vedno jih znam na pamet.


Jurti in sončni vzhod na 3618m




AK Baital 4655m









Sary Tash


Domačin nam je s ponosom razkazal njegov tovornjak



Postanek na soku

20. - 22. dan: V Oš smo prispeli super volje. Končno smo bili spet na sprejemljivi morski višini, pa tudi ceste so bile nadvse spodobne. Dogodek smo svečano praznovali v restavraciji. Za dve porciji pikantnih testenin, štirih porcij ražnjičev in dva litra kokakole smo plačali 7€. Napaka. Naslednje tri dni smo preživeli med posteljo in školjko. Kljub temu smo si le uspeli ogledati impresivno tržnico, njihovo sveto goro, na katero lezejo stari, starejši in mladi, kakor tudi zabaviščni park z vsemi najmodernejšimi atrakcijami. Seveda po kirgizijskih standardih. Izraelska sostanovalca sta veselo praznovala novo leto skupaj s peščico zagretih muslimanov. Pili so sok iz grozdja in jedli čokolado.




Čingumji

23. dan: Dan smo posvetili še zadnjemu dvanajsturnemu premiku iz Oša v Biškek. Potovali smo sami z lastnim šoferjem in sicer v land cruiserju, kot ta bogati. Ko sem spremljal promet sem opazil, da je večina starejših avtomobilov nemškega porekla, od starih oplov, preko audijev in vse do folksvagnov. Medtem ko so bili vsi novejši avtomobili japonskega porekla, z volanom na desni strani. Seveda je šlo povečini za rabljena in dobro uvožena vozila. Ne predstavljam si, kakšen kaos bo nastal čez nekaj let, ko se bo v državi, kjer se vozi po desni strani, večina vozila z avti z volanom na desni.

Na enem od višjih prelazov smo doživeli celo bližnje srečanje s snegom.





Šofer





24. - 27. dan: V Biškeku smo živeli kot domačini. Jutro smo preživeli na tržnici, imeli po kosilu popoldanski počitek, zvečer pa smo se odpravili do centra. Na splošno so v Kirgiziji zelo prijazni do turistov, vizuma ne zahtevajo, nudijo neskončne možnosti za ježo, treking po neskončnih zelenih hribih, plezanje … Najprej smo razmišljali, da bi obiskali še okolico Biškeka, denimo jezero Issyk Kul ali nacionalni park Ala Ača, vendar ni imel nihče od nas neke resne volje. Pa tudi povratna letalska karta do Biškeka z nizkocenovnikom Pegasus ni pretirano draga, tako da sploh ni nujno, da se v Biškek v eno smer voziš tri tedne, tako kot smo se mi. Lahko se dvakrat pelješ z letalom, prvič dve uri in pol, drugič šest ur, še prej pa do bližnjega letališča narediš tistih 500km.


Biškek

V ozadju zasnežene gore







Gospa vredna zaupanja

Še video

                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objava komentarja