New York, Washington 2015, 1.del ~ Flawa Pawa

Kako se je vse skupaj sploh začelo?

Avtor: Tomi

Sopotnica: Nataša

1.dan: Nataša je imela dolg dan. Ob 17h je štartala z Dunaja, ob 23h me je pobrala v Gorici, ob 3h pa sva že bila na letališču Milano Malpensa. Pakirala sva na Parktofly.it, plačala 32€ za 8 dni.

2.dan: Let sva imela ob 9:00. Na check-inu se je zaposlena sumičavo spraševala, kako moreva potovati zgolj z enim nahrbtnikom, in to čez lužo! Ti "slovenoti" se bodisi nimajo namena vrniti, ali pa se nameravajo izkrcati daleč pred New Yorkom. Njeno razmišljanje so demantirali žigi v potnem listu - Uzbekistan, Mavretanija, Tađikistan ... - tako da naju je po nekaj klicih le spustila v brezcarinsko območje. Ob vstopu na letalo prvi šok. Prvič sem letel čez lužo in po pripovedkah sem pričakoval udobno letalo, vsak s svojo televizijo in ostale komoditete. Narobe! Letalo je bilo majhno, sedeži kot na avtobusu, le z malo manj prostora za noge, televizije visoko na stropu, stevardese pa stare! In jaz sem pošteno izprsil dobrih 200€ za povratno karto! No, potolažil sem se z odličnimi prigrizki med vožnjo do New Yorka, ki je trajala dobrih 9 ur. Da bomo kmalu pristali, sem ugotovil, ko se je močnejša soseda zavila v ameriško zastavo. Kot velik ljubitelj oddaje Airport Security, ki se vsak dan predvaja na kanalu, podobnemu Discovery, sem pričakoval podroben pregled. Tako nas kot našega 'rucaka'. Z Natašo sva uskladila vsa morebitna vprašanja in odgovore. No, na koncu ni bilo nič! Samo prstne odtise sem skeniral in nasvidenje. Odkar smo preživeli uzbekistansko mejo, mislim, da nam bo do živega prišla kvečjemu še severnokorejska. Na letališču JFK sva vzela rent, najcenejšega in najmanjšega v ponudbi - Hyundai Accent. Čeprav sem za vsak slučaj imel s sabo (potečeno) mednarodno vozniško, me po njem še vprašali niso. Čisto zadovoljni so bili z mojim še tastarim slovenskim. Na poti do Washingtona sva opazila zanimiv marketinški trik. Miljo pred počivališči spuščajo v zrak umetne vonjave po kavi, pečenju ali pivu, katere te kaj kmalu pripravijo do tega, da zaviješ z avtoceste. V zvezni državi Delaware, kjer velja brezcarinsko območje, sva se ustavila in šla po nakupih. Usoda je hotela, da je ravno med najinim obiskom ZDA euro padel na rekordno nizko raven v primerjavi z dolarjem in sicer 1 € = 1.04965 $, tako da z ugodnimi nakupi cunj in elektronike ni bilo nič. Spala sva v tipičnem motelu skoraj v centru Washingtona. Nataša je receptorko vprašala, če je "any room free". Receptorka je izbuljila oči in objasnila, da tukaj pa res nimajo zastonj sob. Tako nama ni preostalo drugega, kot da sva plačala 79$.

Sončni vzhod na Milano Malpensa

Končno na highwayu

Zajtrk

Možje v modrem so vsi apple zaposleni

Naša mašina pred motelom

american life

3.dan: Po sladkem zajtrku sva šla avto parkirat v garažno hišo ob metro postaji (N38.92083, W76.99509). Plačala sva 4,5 USD za cel dan. Potem sva se z metrojem peljala do centra. Nekaj časa sva pešačila po National Mallu, nakar sva pogruntala, da bi šlo s kolesom hitreje. Za 7 USD ga lahko najameš za 24 ur. Zvečer sva se, preden sva se odpravila na pot proti New Yorku, ustavila v nakupovalnem centru, da obnoviva zaloge. Kar s težavo sva dobila ustekleničeno vodo, medtem ko se 2-literskih plastenk z gazirano pijačo ni manjkalo. Dva litra gaziranega pomarančnega soka stane 2$, ena pomaranča pa 1$. Odločitev ni bila težka. Zaposleni v trgovskih dejavnostih so vsi po vrsti neverjetno prijazni. Na blagajni te vedno vprašajo kako si preživel dan, kako se počutiš …

Za primerjavo; na italjanski cestninski postaji pred letališčem Malpensa je pogovor potekal nekako takole:
Tomi: Buona sera.
Cestninska uslužbenka: :/
T: Pogledam na display koliko moram plačati in ji izročim.
C: :/
T: Arrivederci.
C: :/

Na cestninski izven Washingtona je pa pogovor potekal takole:
T: Hello.
C: Hi there! How is your day? You are a turist? Do you like Washington?
T: :/
C: It's 2 bucks 30.
T: plačam
C: Thank you very much and enjoy your holiday, I hope I'll see you again!
T: Bye.

Ni čudno, da se tako radi streljajo.

Spala sva približno 100 milj pred New Yorkom in sicer v čisto filmskem motelu. Samo še bazen in v njem plavajoče truplo sta manjkala. Plačala sva 60$. Kot zanimivost naj povem, da sva tekom dopusta praktično vsepovsod uživala 'free wi-fi access', tako da nama pogosti stiki z domačimi niso tanjšali denarnice.