Centralna Azija 2014 - Drugi teden

Klikni za prvi teden

8. dan: Prvo smo šli na ogled impresivnega, skoraj sto metrov visokega spomenika "Mati domovina kliče - The Motherland Calls". To seveda ni edino posvetilo "bitki za Stalingrad", saj je cel grič posejan z domoljubnimi verzi, spomeniki in cerkvami. V centru mesta smo obiskali muzej, čeprav nam take stvari niso ravno v navadi. Zvečer smo se ob delti Volge odpravili na jug proti kazakhstanski meji. Ko smo v mestu Astrakhan iskali prenočišče, nas nikjer niso hoteli, brez obrazložitve. Naposled smo v enem motelu le prepričali sobarico, pod pogojem, da bomo sobo zapustili pred sedmo uro zjutraj. Še sedaj se nam ne sanja, za kaj se je šlo.

Prevozili: 509km

Welcome to Volgograd

Stavba, ki opominja na preteklost

Astrakhan

9. dan: Zaradi rane ure vstajanja, smo se kaj kmalu znašli na rusko-kazakhstanski meji. Na obeh straneh so bili zelo prijazni. Na kazakhstanski meji je carinik domačinom celo ukazal, naj nas spustijo naprej. Takoj čez mejo smo uredili avto zavarovanje, saj slovensko ne velja v celoti. Med enim od postankov smo se zapletli v pogovor z radovednim domačinom. Ko je izvedel "od kuda" smo, je navdušeno pripovedoval o svojih prigodah med služenjem vojaškega roka v Budimpešti in nas vprašal, ali morebiti poznamo njegovega kolega Atilo Januša. Ceste so bile katastrofalne, resnično. Navajeni smo na vsega hudega, ampak tukaj smo se kotalili s polžjo hitrostjo. V mestu Atyrau smo peš prečkali most pod katerem teče reka Ural ter tako simbolično prepešačili iz Evrope v Azijo. Prespali smo v hotelu, še prej pa smo mimogrede ugotovili, da nam zadnje luči ne delajo več - popravili smo tako, da smo v nadaljevanju vozili s prižganimi zadnjimi meglenkami. Še nekaj o njihovi valuti. 1 euro velja 240 tenge, tako da smo imeli spet možnost občutiti čas tolarja. In ja, dejansko lahko za jurja res spiješ nekaj rund v gostilni.

Prevozili: 374km

Jutranji pogled s hotelske sobe

Rusko-kazakhstanska meja

Lokalna betula

Most v Azijo

10. dan: Nivo dobre volje je skokovito narasel, ko smo priplezali na sveže asfaltirano cesto. Opazili smo, da v primerjavi z Rusi veliko Kazakhstancev obvlada osnovno angleščino. Dva sta nas ogovorila na počivališču, saj se nista upala zediniti ali je naša samara "karburator" ali "injektor". Poznavalca sta si kar sama odprla pokrov motorja in se čudila. No, ker smo prehitro hvalili cesto, smo zadnjih 80km pred kazakhstansko-uzbekistansko mejo vozili po popolnem brezpotju. Relativno zgodaj popoldne smo se znašli na meji. Kazakhstanci so nas dokaj hitro spustili naprej, na uzbekistanski strani pa smo naleteli na dolgo kolono. Nekaj časa smo čakali, nato pa je do nas pristopil domačin, ki je bil parkiran nekaj avtomobilov pred nami, in nam predlagal naj se zrinemo naprej, sicer bomo čakali najmanj do jutra. Z Juretom sva odšla do vojaka, ki je odpiral zapornico. Poskusila sva navezati stik, vendar on rusko ni znal, midva uzbekistansko pa še manj. Naštel sem mu vse jezike, ki jih znam. Ker sem se hotel narediti še pametnejšega, sem mu omenil tudi nemščino, in glej ga zlomka, ravno nemško je znal. No, po polomljenem šprehanju o družini, ženah in lokalni politiki nas je le spustil naprej pred vrsto. Najverjetneje smo podrli rekord o vstopu turista v Uzbekistan - dobre štiri ure. Kljub temu, da nam je domačin zagotovil, da nas bo od meje naprej čakal dober asfalt, tega ni bilo, dočim je na določenih odsekih dobesedno manjkal. Po trdi temi smo se nekaj 100 kilometrov cijazili skozi puščavo do prvega manjšega zaselka, kjer smo v motelu prespali. Na parkirišču motela sem se zapletel v pogovor s šoferjem kombija. Povedal je, da neprestano vozi relacijo Uzbekistan-Moskva-Uzbekistan. V eno smer potrebuje štiri dni. Romuni s podobno službo so na naši avtocesti prave princese.

Prevozili: 658km

Poznavalca

Spuščanje lampijončka

Kozarec predelan iz steklenice

11. dan: Nekaj dejstev o Uzbekistanu za lažje razumevanje nadaljevanja zgodbe. Uzbekistanski "direktor" Islam Karimov se je odločil, da v njegovi državi pač ne bodo več prodajali bencina in dizla, ter da se bodo vsi vozili izključno na plin. Rečeno storjeno. Že v Belorusiji sva z Juretom ugotovila, da samara nima dometa 1500km, zato smo šli na lov za bencinom. In lahko rečem, da je problem veliko večji kot sem si predstavljal. Nobenemu domačinu se ni sanjalo kje ga dobiti, ne mehaniku, ne delavcu na črpalki. V neki zakotni vasici smo naposled vendarle dobili 10 litrov po ceni 2€ / liter, nakar smo v malo večjem kraju dobili še 25 litrov bencina sumljive barve. Plačali smo ga dober euro in pol na liter. Ni bil slučajno sumljive barve, saj so ventili že po par kilometrih začeli protestirati. Naslednji postanek je bil v idilični obmorski vasici Muynak, kjer ribištvo cveti, ravno tako ducat tovarn za predelavo rib. Zaradi turizma hoteli rastejo kot gobe po dežju. No, tako je bilo leta 1960. Dandanes je Muynak oddaljen 180 kilometrov od prve večje luže. Pred skoraj 50 leti so Sovjeti reki, ki sta napajali Aralsko morje, preusmerili na plantaže bombažnega polja in povzročili nepopravljivo globalno škodo. Na katastrofo opozarja mesto duhov in ribiške ladje sredi puščave. Lada je še naprej protestirala in trokirala, poleg tega smo na obupnih cestah izgubili tri pokrove platišč in zavesico za blato.

Prevozili: 413km

12. dan: Še ena pogruntavščina Uzbekistancev je ta, da pri njih lahko kupiš samo tri vrste avtomobilov: daewoo matiz, daewoo nexia in daewoo damas (mali kombi). Vse tri izdelujejo sami, tako da so v kombinaciji z lastnim plinom popolnoma samozadostni in se jim fučka za zunanjo politiko. Temu se reče enakopravnost - tako zdravnik kot zidar imata nexio, njihovi ženi pa matiza. Pravi avtomobilski navdušenci še vedno vztrajajo z zapuščnino Sovjetske zveze, moskvičem in vazem, kakopak predelanima na plin.

V mestu Nukus nam je domačin bral misli, ko je začel mahati in kazati znak za tankanje. Doma je imel na tisoče litrov bencina. Rezervoar smo napolnili do vrha, kakor tudi vse kantice, ki smo jih premogli. Za 60 litrov smo plačali sto dolarjev. Ceneje kot doma! Še koordinate črpalke, za tiste čudake, ki bodo dopust preživeli v Uzbekistanu: N42°28'27.8'' E59°36'06.8''

Med enim od postankov na poti proti mestu Khiva sem se namenil preveriti nivo olja. Ko sem odprl pokrov motorja, sem začutil mrzel kanec po hrbtu. Motorni prostor je bil prelit z oljem. Hitro smo naredili akcijski načrt. Z Juretom sva odšla štopat, ustavil pa nama je starejši možakar z moskvičem, na katerem je kot prvi lastnik naredil že pet generalk. Peljal nas je na 2km oddaljen avto servis - Amu Lada. Sprejel nas je mehanik Ruslan, ki je ravno sestavljal matiza. Po slabi uri čakanja smo odšli po samaro in jo pripeljali do delavnice. Na izvide smo čakali vsi zaskrbljeni, kot bi bili pred operacijsko sobo. Ruslan je iz delavnice prikorakal z vidno zaskrbljenim obrazom. Jureta je posadil v samaro, nakar sta se skupaj odpeljala na kosilo k Ruslanu. Čez slabo uro in pol sta se vrnila z diagnozo. Potrebna bo menjava batnih obročkov oziroma po domače generalka. To se nam je pripetilo na dan sobote, kar je pomenilo, da avto pred torkom zvečer ne bo pripravljen. Kaj smo hoteli – sprijaznili smo se s kruto usodo in jo obrnili nam v prid. S taksijem (matizom) smo odšli v 35km oddaljeno vasico Khiva, kjer smo nameravali počakati do torka.

Za lahko noč smo si privoščili dve flaški vodke.

Prevozili: 197km

Tako je zgledalo tankanje

Moskvič, damas in nexia v ozadju

Prisilni postanek

Naš prevoz

Servis Amu - Lada

Že v elementu

13. dan: Sekira nam je ponovno padla v med. Khiva je prelepo mesto sredi puščave. Ena glavnih postojank svilene poti, staro obzidano mestno jedro z ogromno tržnico in srčno prijaznimi domačini, te ne pustijo ravnodušnega. Nastanili smo se v prekrasnem hostlu, kateri je žal na seznamu za rušenje, zato ne bom objavljal naslova in koordinat. Sobo smo si delili z Japoncem, ki je celo poznal Slovenijo. Še več - našo domovino je obiskal in to s kolesom. Sicer ni nobena skrivnost, ampak na celotni poti smo morali biti izredno pazljivi na domačine, saj le ti turiste zelo radi nategujejo. Glede vsakega artikla se je najprej dobro pozanimati o ceni, sicer za liter vode hitro plačaš isto ceno kot za liter vodke. Aja, ko smo pri vodki. Čeprav so Uzbekistanci večinoma muslimani, se alkohola ne branijo ter ga celo na veliko proizvajajo, tudi pujsi so jim ušeč. Domačinke obrazov niso zakrivale in so bile v kombinaciji s turškimi potezami po večini kar atraktivne. Škoda le, da si zelo rade nadenejo zlate zobe. Ima se, može se.

Za lahko noč smo si privoščili dve flaški vodke.

Tako zgleda dobrih tisoč €

Tržnica

Pomoč domačinom

Chill

Hostel

Obdelava bombaža

14. dan: Zjutraj smo se čilali na dvorišču hostla, nakar Jure dobi telefonski klic. Ruslan! Avto je fertik! Delal je vso nedeljo in vse do zgodnjih ponedeljkovih ur, poleg tega pa nam je zrihtal še dovolj bencina do Tadžikistana in to po ceni evro za liter. Ruslan je res car. Taksist nas je na poti do popravljene samare poučil o uzbekistanski kulturi vožje. Če ti nasproti vozeči avtomobil poblenda, mu moraš - v kolikor na obzorju ni policistov - pokazati palec oziroma mu v nasprotnem primeru požugati s kazalcem. Mi pa smo celo pot mislili, da nas pozdravljajo prijazni domačini. Iskreno smo se zahvalili Ruslanu, si izmenjali podatke ter se odpravili na pot. Po puščavi smo se vozili do mraka, po temi zaradi slabih cest enostavno ni šlo. Spali smo v Buhari, jaz pa sem našel žepni nožiček, ki sem ga v Moskvi izgubil.

Prevozili: 480km

Neskončna puščava

Klikni za tretji teden