8. dan: Ko sva na končni postaji izstopila iz avtobusa, so nas napadli taksisti. Enega sva vprašala koliko hoče do terminala, od koder vozijo avtobusi v Tagaytay. Rekel je 2500 php (50€). Hitro in odločno sva ga zavrnila, nakar se popravi in reče 200 php (4€). To se že bolje sliši. Na terminalu nas je prvi ogovoril šofer avtobusa, ki je peljal ravno v Tagaytay. Kot da bi bili naročeni. Ta šofer je izgledal precej bolj profesionalno od ostalih dotlej srečanih, saj ni imel obutih japonk, ampak mokasine. Do Tagaytaya sva plačala 80 php na glavo (1,6€). Avtobus je ustavljal vsakih petsto metrov, tako da sva za približno 60 kilometrov potrebovala skoraj tri ure. V Tagaytayu nas je ponovno že pričakoval prevoz do hotela. 800 php na noč (16€). V ceno vključena elektrika v sobi in tekoča voda. Če bi imeli še klimo bi bil to že luksuz. Kaj smo pa sploh prišli delat v Tagaytay? Tagaytay je mesto na otoku Luzon, ob katerem se nahaja jezero z otokom, na katerem je še eno jezero. In še en otok. Ja, bolje, da prebereš še enkrat. Čolnarji so »mafijsko« povezani med seboj in cene ne spustijo pod 1500 php (30€). Prvotna cena je bila celo 2500 php (50€). Po prihodu na otok so naju napadli fehtarji. En nama je ponujal vodo, drugi dežnik, tretji naju je slikal, razvil sliko in nama jo hotel prodati. Ponujali so nama tudi prevoz na vrh vulkana s shiranimi konji, vendar se nisva odločila, so jih pa množično jahali kitajski turisti. Čakal nas je vzpon na približno 600 metrov nadmorske višine, recimo kot iz Solkana na Sabotin. Med povratkom proti hotelu je najinemu šoferju zmanjkal bencin, zato sva morala zamenjati tricikel.
Paparazzi
9. dan: Zbudiva se v deževen dan in prvič na dopustu nimava pojma, kaj bi delala in kam bi šla. Greva tako v center Tagaytaya in več kot pol ure čakava na kakšen avtobus proti jugu. Nič. Nato ugotoviva, da čakava na napačni strani ceste. Greva čez cesto, ponovno čakava, nakar nas domačin ogovori, da danes ne bo več avtobusa v Calambo. To je mesto, kjer imajo dobre povezave z jugom otoka. Domačin nama predlaga, naj greva s kombijem, ki je nekaj metrov stran čakal, da se napolne. Usedeva se kot sedmi in osmi potnik. Super! Sedaj bomo štartali! Napaka. Šofer je čakal vse dokler v ubogega Nissana ni nabasal osemnajst duš. V Calambi nas je kombi pustil pred modernim trgovskim centrom. Izkoristila sva priložnost in se skomercializirala v Starbucks-u in Pizza Hut-u. Med opazovanjem mimoidočih v trgovskem centru sem opazil, da so domačini precej bolj »zahodno« usmerjeni kot v ostalih krajih, ki sva jih obiskala. Bili so moderno oblečeni, polni tatujev. Ker je bil ravno zadnji dan v oktobru, je bila večina otrok v opravi za Halloween. Na žalost pa je bila precej vpadljiva tudi debelost. Na 335-kilometrsko pot iz Calambe do Nage sva se odpravila z avtobusom brez klime (500 php – 10€). Tak s klimatsko napravo se nama je zdel predrag (750 php – 15€). Kot je tukaj v navadi, avtobus ne štarta, dokler ni nabito poln. Nataši se je porajalo sledeče vprašanje. »Koliko časa bi čakali, da bi napolnili avtobus iz Nove Gorice do Ljubljane?« No, v zadnji vrsti avtobusa smo sedeli v sedmih. Nekaj ljudi je meni nič, tebi nič sedelo na tleh, po sredini avtobusa. Če si je človek zaželel vode ali ocvirkov, to ni bil problem. Na vsakem semaforju je na avtobus vskočil ulični prodajalec s kuhanimi jajci, ocvirki in mrzlo pijačo. V primeru duševne stiske, pa je občasno na avtobus vskočil še molilec z oče naš ali zdravo marijo. Vsi ti podjetniki so po opravljeni storitvi z drvečega avtobusa kar skočili. Ko smo po treh urah naredili komaj kakih 80 kilometrov, sva se zavedala, da naju čaka zelo dolg dan. Tekom deljenja zadnjega sedeža s šestimi sotrpini, sem se spomnil na let Dubaj – Manila, ko sem se pritoževal, da sedež ne gre dol. Dobri časi. Pozno ponoči smo vendarle prispeli na avtobusni terminal v Nago. Prespala sva v bližnjem hotelu.
Avtobusni prodajalec
10. dan: Po nekaj urah spanja, sva ob 6h že sedela v kombiju, namenjenemu do Sabanga, od koder je z barčico povezava s Caramoanskim otočjem. Tokrat sva bila midva tisti sedemnajsti in osemnajsti potnik, tako da smo štartali takoj. Caramoansko otočje je dejansko v sklopu otoka Luzon, do njega pa lahko dostopaš na dva načina. Bodisi preko štiriurne ovinkaste vožnje z avtobusom, ali pa z dvourno lagodno panoramsko vožnjo z barčico (120 php na osebo – 2,4€). Ker sva imela do izplutja še pol ure časa, sva na pomolu opravila nakupe. Cene so bile smešne: kilo banan - 25 php (0,5€), vreča peciva - 44 php (0,9€). Nataša si je zaželela kokosovo mleko. Najprej jo je trgovka čukasto gledala, nato pa še cela vas, ko je mož trgovke delal luknjo v kokosov oreh. Tukaj je kokosovo mleko namreč stranski, neuporaben produkt. Belka, za glavo večja od najvišjega košarkaša v vasi, ki bi rada kokosovo mleko, je nekaj nevidenega. Tako redek pojav, da je dobila kokosovo mleko zastonj. Na Caramoanskem otočju sva hotel dobila v »Centru«, kot glavno vas imenujejo domačini. Plačala sva 700 php na noč – 14€. Obiskala sva plažo Gota, kjer so vsako zimo nastanjeni udeleženci izraelskega, danskega in nizozemskega resničnostnega šova – Survivor. Okrog teh resničnostnih šovov se v zadnjih letih vrti celoten razvoj otočja. V najinem 15-let starem Lonely Planetu celo piše, da je priporočljivo s seboj imeti šotor ter zadostne količine hrane in pijače. Dandanes pa tu ne primanjkuje hotelov in restavracij. Na žalost sva midva prišla ravno po tajfunu Koppu, ki je prinesel ogromne količine alg.
Mesnica
Kapitan
Gota village
Kako zraste banana?
Tv, klima, ogledalo in še pa še
11. dan: Zjutraj sva si ogledala ogromno cerkev iz 16. stoletja, popoldne sva poležavala na plaži, zvečer pa sva jedla najcenejšo večerjo na naši poti. 2x enolončnica, 2x kokakola - 60 php (1,2€). V gostilni sem se zaklepetal z domačinom, ki je potrdil moje domneve. Filipinci so nori na košarko. Kljub nizki rasti je to šport številka ena. Mladi ga igrajo v vsakem zaselku, tekme NBA prenašajo v vsakem lokalu, košarkaški dresi so običajna oblačila. Kljub temu, da redkokateri reprezentant presega meter devetdeset, so na zadnjih dveh azijskih prvenstvih osvojili srebrno medaljo. Zgodba, vredna filma. Jih pa njihova nizka rast precej frustrira, saj se oglasov o »moških čevljih s peto« ali pa »vitaminih za rast« ne manjka.
Obrok za 0,6€ (pijača vključena)
12. dan: Jutra so postala že rutinska. Medtem, ko sem jaz šel v pekarno po zajtrk, se je Nataša prepustila enourni masaži (300 php – 6€). Po zajtrku sva šla na plažo, kjer sva ostala do poznega popoldneva. Najin »voznik« Dan Hernandez, strastni ljubitelj petelinjih borb, nama je zaupal podrobnosti njegovega konjička. »Štartnina« za petelinji dvoboj stane 1000 php (20€), zmagovalec dvoboja pobere 2000 php (40€) ter poraženega petelina. Slednjega spečejo in obenem spijejo veliko alkohola. Dan je namazan z vsemi žavbami - na petelinje noge ponavadi montira britvice, da slednji nasprotnika prej pokonča.
13. dan: Prav hudo mi je bilo zapustiti Caramoansko otočje. V Nagi sva se odločila, da obiščeva večji trgovski center in šele naslednji dan nadaljujeva pot proti jugu. Še tretjič na dopustu sva si privoščila gostijo v Pizza Hut-u.
14. dan: Še zadnja avtobusna agonija je bila 100-kilometrska relacija iz Nage v Legazpi. Čisto mimogrede sva potovanju sledila z GPS-om. Povprečna hitrost avtobusa je bila 27 km/h. V Legazpiju sva presedla v manjši kombi in odšla v Donsol. Zadnji cilj najinega potovanja so bili »whalesharki« oziroma »velike ribe« - s temi, tudi do deset metrov velikimi mrcinami lahko plavaš v njihovem naravnem okolju. Prijazna gospa na info točki ni bila prav nič optimistična, da bova te velike ribe dejansko videla. V tem času je namreč na tem območju premalo planktona. Vseeno sva se odločila, da bova naslednji dan najela čoln in poskusila srečo. Nisi vsak dan v Donsolu.
15. dan: Čoln sva si delila s čudaškim poljskim parom in dvema italijanoma. Tudi čudaka. Po uri prečesavanja obale o velikih ribah ne duha in ne sluha. Nataša je videla ribico iz Nemota, tako da se je kljub vsemu vrnila presrečna. Za zadnji prevoz iz Donsola do letališča v Legazpi sva si izbrala ikonični Jeepney. Kljub temu, da ta vozila izgledajo neizmerno stara, jih še vedno izdelujejo in to ročno. Sestavljena so zelo preprosto, ponavadi brez vrat, brez števcev hitrosti, brez brisalcev, ... Skratka, pri nas to skozi tehnični ne bi šlo. Nekje na pol poti nama se je pokvarila sklopka, zato je bil potrben hiter servis, ki je zdržal le do predmestja Legazpija. Od tam naprej smo bili potniki prisiljeni pešačiti. Pravzaprav sva si jaz in Nataša, ki sva bila med bogatejšimi, privoščila tricikel za 60 php (1,2€). Prespala sva v hotelu tik ob letališču.
Prvo nas je bilo 15 v Jeepneyu...
...nato čez 40. Brez štet tistih na strehi.
16. in 17. dan: Zjutraj sva imela letalo iz Legazpija v Manilo. Kot carja. V eni vrsti je bilo šest sedežev in natanko šest oseb je v tej vrsti lahko sedelo. Še pred dvema tednoma mi je bilo to samoumevno, po skoraj 2000 prepotovanih filipinskih kilometrih pa nič več. Popoldne sva nadaljevala let iz Manile v Dubaj, od tam v Kiev, iz Kieva pa na Dunaj.
Namesto zaključka, še kratek videoposnetek:
Namesto zaključka, še kratek videoposnetek:
Še video
0 komentarji:
Objavite komentar