03. junij 2012

Nordkapp 2012, 3.del



15.dan: Prejšnji večer, smo spoznali skupino Poljakov, zato je tropinovec zmanjkal. V oblačnem vremenu, napredujemo proti prelazu Trollstigen, nakar sledi razočaranje, saj je bil zaradi snega zaprt. Po obvozu dosežemo svetovno znan fjord Geiranger. S trajektom smo se peljali skozi celoten fjord in opazovali zapuščene samotne kmetije, tik nad fjordom. Pot nadaljujemo proti Bergnu in prespimo ob jezeru. (N61.51094;E06.15628)

Prevozili 416km, max hitrost 93km/h.



Geiranger z vrha



Zapuščene kmetije sredi ničesar

Suvenir :)

16.dan: Takoj po štartu, nas ustavi kontrola prometa. Ko policistka vidi moj dokument, se ne more ustaviti režati in pravi, da nisem podoben tistemu na sliki. Na dopustu se vendar ne mislim briti. Zaželi nam srečno pot naprej in pripomni, da pas alterantorja precej tolče. Da kombi ni brezhiben in med drugim tudi zaganjač dela kadar se mu zazdi, sem vedel že prej kot smo odšli na pot, vendar vse pač ne sme biti perfektno. Ko prispemo v Bergen, naletimo na parado ponosa. Nato se sprehodimo še po tržnici, kjer so poleg POS terminala, opremljeni še s tablami, da sprejemajo EUR, USD, YEN... So modernejši kot na bankah. Preverimo vreme in ugotovimo, da je za jutri napovedano lepo le do poldne, zato napredujemo proti Preikestolenu. Prvič opazimo nasade jabolk in češenj. Nekaj kilometrov pred parkiriščem za vzpon na Preikestolen, prespimo.

Prevozili 621km, max hitrost 100km/h.

Parada ponosa




Najlepša razglednica




17.dan: Zjutraj vzpon na Preikestolen. Skrbelo nas je, kakšna steza je do cilja, zato smo bili vsi opremljeni s pohodnimi čevlji. Ko sem opazoval narod, v čem leze gor, sem videl vse od sandalov do copat za po hiši. V uri in 15minut smo prišli do, kot ga je National Geographic opisal; “The world’s most iconic destination”. Težko je opisati občutek, ko sediš in ti noge bingljajo 604m nad morjem. Res neverjetno doživetje in neverjeten razgled. Preden smo se odpravili proti Oslu, smo izkoristili tuše, ki so bili na parkirišču. Takoj po štartu, je začelo deževati. Vse po načrtih.

Prevozili 239km, max hitrost 86km/h.





18.dan: V Oslu smo parkirali ob parku Frogner, kateri je znan po golih človeških skulpturah. Vredno ogleda. Nadaljevali smo proti centru, mimo kraljeve palače. Čeprav Oslo spada v vrh najdražjih mest na svetu, smo mi preživeli s 3,5€, kar je zneslo točno dve kavi v McDonaldsu in dva kovanca uličnemu zabavljaču. Zvečer smo se preparkirali na bližnje teniško igrišče.

Prevozili 240km, max hitrost 101km/h.





Alfred Nobel

Kraljeva palača

Oslo

Opera v Oslu

19.dan: Preden smo šli spet proti centru, sem dolil 7deci olja. Pozno popoldne, smo štartali proti Copenhagnu. Takoj čez Švedsko mejo, smo v velikem trgovskem centru spet obnovili zaloge, za normalen denar. Prespali smo na počivališču. Spili smo še preostalo žganje.

Prevozili 345km, max hitrost 107km/h.

Oslo

Oslo

20.dan: Zrak na Švedskem je precej slab, saj je zjutraj glavo nenormalno stiskalo. Da se ne bi poslabšalo, smo hitro odhiteli do trajekta za Dansko. V pristaniškem mestecu Helsingor se nahaja prekrasen grad Kronborg, vreden postanka. Zvečer smo parkirali na postajališču za avtodome, približno 4km od centra Copenhagna. (N55.65990;E12.55800)

Prevozili 229km, max hitrost 104km/h.

Kronborg

Kronborg

21.dan je bil namenjen raziskovanju mesta. Poleg centra in okolice, smo šli v Christianio. To je danska avtonomna cona, katero so leta 1970 “osamosvojili” hipiji in kjer še danes živijo po njihovih pravilih. Danske oblasti Christianio pustijo pri miru, češ da gre za socialni eksperiment, ampak jaz menim, da gre za en velik polom, saj je vse skupaj preraslo v eno veliko pranje denarja in prosto prodajanje drog na stojnicah. Prvotni pomen osamosvojitve je že davno pokopan. Poleg tržnic s kitajsko robo ter zadetih domačinov in turistov ni nič pametnega za videti. Strogo prepovedana sta tek in fotografiranje.

Copenhagen

Vhod v Christianio





Parkirni za avtodome v Copenhagnu

22.dan: Dan odhoda proti domu. Še preden smo zapustili Dansko, smo prečkali 6.790 m dolg most čez veliki Belt, ki velja za enega najdaljših na svetu. Spanje na postajališču pred Münchnom.

Prevozili 1133km, max hitrost 122km/h.

23.dan: Že zgodaj zjutraj se je v zraku čutilo, da bo danes v Nemčiji poseben dan. Večina avtomobilov je imela izobešene rdeče zastave ali šale. Nenormalno veliko angležev nas je prehitelo in po radiu so več ali manj potekali pogovori le o “fucbalu”. Ta dan se je v Münchnu igral finale Lige prvakov. Mi pa smo se, 500km od doma, počutili že kot na domačem dvorišču.

Prevozili 664km, max hitrost 126km/h.

Tako, poglavje "Nordkapp" sem na mojem spisku "Kaj narediti vsaj enkrat v življenju" uspešno zaključil, občutki so mešani, saj takšen podvig in zadovoljstvo ob vrnitvi domov, bo težko preseči. Mogoče pa bo splavu iz pločevink uspelo. :)

Nordkapp 2012, 2.del



8.dan: Zbudili smo se v popolni idili, ob zamrznjenem jezeru. Domačin je nekaj metrov stran, z velikanskim svedrom, lovil ribe. Do norveške meje je bil spet copy/paste, nato pa se je odprl neverjeten pogled na zamrznjeno morje. Po šestkilometerskemu tunelu, ki vodi pod morjem do Nordkappa, nas je 13km pred najsevernejšo točko, presenetila rampa in tabla, da konvoj do cilja vozi 2x na dan. Odločimo se počakati v bližnji vasici Skarsvag. Da se z vremenom ni za hecati, ugotovimo takoj, ko začne pošteno snežiti.

Prevozili 566km, max hitrost 111km/h.

Sanjsko počivališče

Prvi znaki mrazu

Ribič

Pred norveško mejo

Zadnje tankanje na Finskem.

Ledeno morje

Proti Nordkappu

Idila, popolna.

Tunel pod morjem, dolg skoraj 7km.

13km pred Nordkappom


Razika med to in zgornjo sliko je 15min. Vreme je res nepredvidljivo.


9.dan: Pred rampo se je zbralo ducat vozil. Med čakanjem sem dolil še 7deci olja. Ni slabo za 4200 prevoženih km. Zadnjih 13km je pred nami peljal plug, za nami pa kombi s svetlobnimi znaki. Nato pa končno trenutek, ki sem ga čakal najmanj tri leta - najsevernejša točka v Evropi. Glede na to, da turistov ni bilo preveč, je bilo priložnosti za prekrasne slike na pretek. Vstopnina v muzej je bila cca 22€ na osebo, vendar nas ni pretirano zanimal. Raje smo skuhali čaj iz snega na najsevernejši točki. To nam bo vsekakor bolj ostalo v spominu. Čez 2 uri smo s konvojem zapustili Nordkapp in pot nadaljevali proti jugu. Tunel pod morjem smo morali ponovno plačati, smo pa dva sopotnika lepo skrili in prišparali 13€. Spali smo nekaj km naprej od Alte. (N70.04166°; E22.95311°)

Prevozili 395km, max hitrost 95km/h.

Potepanje po okolici Nordkappa




Tabla pred zaprto rampo

Plug na začetku konvoja

Končno




Obvezna nalepka.

Spet vračanje proti jugu

Snežne sani - Norveški nacionalni šport no.1



10.dan: Na poti proti jugu oz. proti Lofotom, nas prvič resno ogrozi sneg. Na prelaz (nekaj čez 400m) še nekako pridemo, ko pa med spustom zadnji del kombija začne odnašat, smo bili vsi trdi. Ko se je zjasnilo, sem že pametoval, da zimske gume so komercialni trik. Prvič smo odšli v trgovino na Norveškem in takrat šok. Bral sem, da je Norveška draga. Mislil sem si, ajde 20-50% višje cene kot v Sloveniji, a sem se pošteno motil... Za kruh, vodo, mleko in čokolado smo plačali dobrih 30€. Samo voda skupaj s plastenko je stala 4€. Da bi kupili pločevinko piva za 6€ pa nam niti na kraj pameti ni prišlo. Zdaj vem, zakaj na poti nismo videli niti enega bara ali gostilne. Zanimivo je bilo opazovati, kaj imajo Norvežani pred hišami. Praviloma imajo nov kamper, kopača ali traktor in en zelo star neregistriran avto, za njim en malo novejši, ravno tako neregistriran avto, in za njim en do 10let star avto. Pristni zbiratelji stare šare. Spali smo na epskem parkirišču za avtodome, pred Sortlandom. (N68.66154°;E15.49939°)

Prevozili 667km, max hitrost 109km/h.

Vzpon

...in spust.



Prenočišče s prekrasnim pogledom.

11.dan: Zbudili smo se v deževno jutro. Vreme smo izkoristili za konkretnejšo obnovo zaloge. Hoteli smo menjati € v Nok-e, vendar neuspešno. Celo na banki so nam rekli, da pri njih ni navada menjati denar (!). Ni bilo druge, kot sproti dvigovati na bankomatih. Popoldne se je vreme stabiliziralo in odšli smo po otoku Vesteralen. Zvečer pa s trajektom na Lofotsko otočje. Naprej od pristanišča smo spet spali na čudoviti lokaciji. Po maratonskem turnirju Enke, zaspimo. (N68.41713°;E14.84214°)

Prevozili 270km, max hitrost 90km/h.

Vesteralen

Vesteralen

Svetilnik na skrajnem severu otočja

Vesteralen

Spanje na Lofotih

12.dan: Čeprav se zbudimo v deževno jutro, se tako kot je bilo napovedano, točno ob 12:00 razjasni. Krujzamo po Lofotih in občudujemo razloge, zakaj so bili že večkrat razglašeni za najlepše otočje v Evropi. Po obisku mesteca A na skrajnem zahodu otočja, gremo na večerni trajekt za Bodo. Po pristanku, smo se zapeljali do Saltstraumena- največjega vrtinca na svetu, ki je viden cca vsakih 6 ur. Premer naj bi presegel 10m. Zraven, na parkirišču, smo prespali. (N67.23273°;E14.62001°)

Prevozili 306km, max hitrost 92km/h.

Sušenje rib


Lofoti

Lofoti

Prekrasna pokrajina

Toplo morje

Polno mostov

Lofoti

Mestece "A"

Prenočišče ob vrtincu

13.dan: Na prvem trajektu, nas delavec povpraša, če smo iz Češkoslovaške ali Romunije.  Slovenija mu ni bila pretirano znana. Po drugem trajektu, smo se ustavili v trgovini blizu Mo i Rana. Ugotovili smo, da so v trgovski verigi Bunpris, cene nekoliko ugodnejše, vendar je ob izstavljenem računu spet bolela glava. Spali smo poleg mogočnega slapa. (N65.62495°;E13.29183°)

Prevozili 392km, max hitrost 102km/h.

Vrtinec


Ledenik



Nad čistočo javnih wc-jev se ni bilo za pritoževat


Še eno epsko prenočišče

14.dan: Vremenska napoved za naslednje dni je slaba, zato pospešimo, da si v lepem vremenu lahko ogledamo Atlantsko cesto. To je relacija, dolga 8km, polna mostov, ki povezujejo več otokov in spada med najlepše ceste na svetu. Do tja “kot tele v nova vrata” opazujemo table z oznako, da so nekateri odseki plačljivi. Nobenemu ni bilo nič jasno, saj cestninskih postaj ni bilo, tudi v turističnih vodnikih o cestnini ne duha ne sluha. Zato se ustavimo na črpalki, kjer ugotovimo, da imajo neke vrste satelitsko cestninjenje. Kot turisti, lahko dolg poravnamo na določenih točkah, tako, da navedemo kje smo vozili. Vmes se ustavimo še na železniški postaji Hell, nič posebnega, je pa dober izgovor za počitek.

Prevozili 638km, max hitrost 105km/h.

Prijetna vasica z imenom Hell


Atlantska cesta