19. maj 2013

Ukrajina, Moldavija 2013, 2.del



5.dan: Dan nam je minil med opazovanjem precej dolgočasne ukrajinske pokrajine med Kievom in Odesso. Kratkočasili smo se z raznoraznimi neumnimi izzivi. ''Kdo prvi vidi Lado'', ''kdo ob cesti prvi zagleda rože'', ''kdo prvi uzre veverico'' in podobno dalje. Ostali potopisniki so na veliko strašili in opozarjali, da so vse table v cirilici, vendar se je zaradi nedavnega evropskega prvenstva v nogometu to spremenilo. V Odessi smo se odločili za všečen hostel (http://www.tiufrontpage.hostel.com – 34 €/noč za 3 osebe). Z izjemo glavne ulice je Odessa ponoči precej slabo razsvetljena, vendar nekega občutka nevarnosti nismo čutili.

Prevozili 462 km, max. hitrost 108 km/h.


Malo reklame za Flawa Pawa


V hostlu

Pristanišče



6. dan: Zjutraj smo odšli na plažo Črnega morja. Voda sicer ni bila posebej mikavna, a kdo ve, kdaj se nam bo ponovno ponudila priložnost poležavanja na plaži "ukrajinskega Portoroža". Popoldne smo se odpravili proti moldavski meji, še prej pa smo sliko, ki smo jo ''našli" na hodniku hotela v glavem mestu Gvineje-Bissau, pritrdili na steno hodnika v hostlu. ''Mission from Bissau to Odessa'' je bila s tem zaključena. Ukrajinci so nas čez mejo spustili brez pretiranega kompliciranja, dočim smo moldavijskega moža v modrem podmazali z 10 €, h katerim je bilo treba prišteti še 9 € za "takso" in 3 € za "uslugo". Ko smo že mislili, da smo z dogodivščinami na konfinu za nekaj časa zaključili, smo se po 30 km spet znašli pred spuščeno zapornico. Uniformiran mož nas je zopet vprašal po potnih listih in prometnem dovoljenju, plačali smo 7€ za vinjeto in se zmedeni odpravili dalje. Šele kasneje sem ugotovil, da smo na tem mestu prečkali Pridnjestrsko republiko, ki je sicer nihče ne priznava in spada pod Moldavijo. Četudi ima svojo vlado, parlament, policijo, zastavo, državno himno in ustavo. Pred glavnim mestom Chisinau - mi smo ga krstili kar za Čingsao, uradno slovensko ime je sicer Kišinjev - je začel Hermann pri zadnjem desnem kolesu ''pokati''. Večja je bila luknja na cesti, bolj je počilo. Okvaro smo odpravili tako, da se je sopotnik zadaj presedel z desne na levo stran. Do doma se ni več pokvarilo. Zgodil se je tudi omembe vreden dogodek. Namreč, prehiteli smo prvo vozilo na našem potovanju in sicer Mercedesov kombi, ki je bil novejše izdelave kot naš Hermann. Na obrobju Čingsaa smo taksistu naročili, naj nas zapelje do hostla (http://retromoldovahostel.webs.com), a nas je ta uspel pripeljati le do hotela, kjer bi prenočitev stala 70 €. Zato smo si morali pomagati sami. Na klopci pred blokom smo dobili domačina, zvanega Aljoša, in ga povprašali za hostel. Pogovor je šel nekako takole ...

Mi: "Dober večer, znate kje je Retro Hostel?"
Aljoša: "Hotel?"
Mi: "Njet, njet. Hostel ali hotel za mlade."
Aljoša: "Da, da, znam kye ye!"

Za tem nas je peljal kak kilometer naprej do hotela s tremi zvezdicami.

Mi: "To ni to! Poznate mogoče ulico Cosbuc?"
Aljoša: "Cos...?"
Mi: "Cosbuc!"
Aljoša: "Aaaa, ti misliš Kožbuk! Znam gye ye! Kolyko je broy??"
Mi: "Tri."
B: "Pa tu ye muj dum!"

Aljoša živi vrata levo od najbolj popularnega hostla v Moldaviji. V zahvalo mu ponudimo kozarec vodke. Natočil sem mu do vrha, on pa je dva deci 40% vodke zeksal "po rusky".

Prevozili 209 km, max. hitrost 80 km/h.




From Bissau to Odessa...


Hostel v drugem nadstropju



Welcome to...

Naš prijatelj Aljoša

7. dan: Dan smo izkoristili za raziskovanje mesta, našli smo bolšjak, kjer smo kupili dve babuški iz leta '76, se sprehajali po sejmu, pili pivo po 0,60 €, lizali sladoled za 0,20 €, gledali cigarete od 0,30 € za škatlo. Če nisi strasten kadilec, si lahko cigaret dobil tudi na kos. Iznajdljivi moldavski podjetniki so v park namestili sobno vago in zračunali cent vsakemu, ki ga je zanimala osebna teža. Zvečer smo odšli v lokalni bar in za tri velike pive ter dve flaški moldavskega sauvignjona plačali 10 €. Ker se pač spodobi poizkusiti izdelek, po katerem slovi država.





Prva nagrada novi Daewoo Matiz!





Tržnica

8 in 9. dan: Zjutraj smo se domov odpravili že ob deseti uri, kot da nas čaka le še par sto kilometrov. V Romuniji so nas presenetile odlične ceste. Škoda le, da je avtocesta še v izgradnji, zato smo skoraj 1000 km cijazili po stranskih poteh v družbi agresivnih tovornjakarjev. Na avtocesto smo zapeljali takoj po madžarski meji. Odločili smo se za sistem ''eden spi, dva vozita'' in da se bomo do doma vozili brez daljših postankov. Po 32 urah od štarta iz Kišinjeva oziroma 26 urah dejanske vožnje smo se naposled vrnili v domače kraje.

Prevozili 1720 km, max. hitrost 117 km/h.

Romunski sončni zahod...


Približna pot

Se spomnite zgornje slike? From Chișinău to N. Gorica to...

Presenečenje, ki smo ga Hermannu pripravili za jubilej, je popolnoma uspelo. Prevozili smo 4138 kilometrov in se izognili večjim tehničnih težavam. Res mi ni jasno, zakaj se prvo vprašanje, ki nam ga po vrnitvi domov vselej zastavijo prijatelji, glasi: "Je šlo kej falit?". ;) Naučili smo se ogromno, videli še več, se znebili stereotipov in odprli oči. In še nekaj smo vsi štirje sklenili: za Hermannov 100. rojstni dan izlet ponovimo!

Ukrajina, Moldavija 2013, 1.del

Avtor: Tomi N
Sopotniki: Jure P, Blaž Č
Vozilo: Vw Hrošč l.63

Hrošč Hermann letos praznuje abrahama. Za tako častitljivo obletnico smo mu kakopak pripravili presenečenje. In sicer 9-dnevni izlet čez vzhodni blok, all-inclusive. 2x na dan bencin, 2x na dan "štamprle" svinca in vsaki drugi dan deci olja.

1. dan: Na pot smo se kot po tradiciji odpravili že zelo zgodaj, ob 17:00 uri. Tudi tokrat je bil cilj priti čim dlje. Na počivališču izven Budimpešte nas je ogovoril cigan in nas vprašal, koliko je vreden ta "pleh". Biznis smo odklonili, vendar se ni dal in je hotel z nami na vsak način navezati stik, sprašujoč nas, če smo Italjani. Odgovor "zs Vrtejbe smo doma" mu ni veliko pomagal. Spali smo pri bencinski pumpi nekaj kilometrov pred ukrajinsko mejo, vsi trije udobno nameščeni na avtomobilskih sedežih, v stilu kamasutre. Sliši se bolj perverzno kot je bilo v resnici. Hermann je pokazal, da je za akcijo.

Prevozil je 822 km, max. hitrost 116 km/h.



2. dan: Na madžarsko-ukrajinski meji smo bili seveda glavna atrakcija. ''Posvetili'' so se nam sploh ukrajinski cariniki. Našo nevednost glede tega, kje se nahaja številka šasije, so izkoristili za temeljit pregled Hermanna in vsake toliko spustiti kakšno pikro izjavo v stilu "raztrgany syedež, zašiy" ali "vi nye pridyet u Kiyv s tyem žukom". Številke šasije nismo našli, a so nas vseeno spustili naprej. Poleg precej slabih cest sem najprvo opazil iznajdljivost Ukrajincev. Predvsem to, kako znajo izkoristiti prostor. Krave namreč pasejo kar na travnatem otoku sredi krožišča. Že kaj hitro smo naleteli na prvo policijsko kontrolo. Policist je trdil, da smo na območju umirjenega prometa (30 km/h), ki je mimogrede štiripasovna avtocesta, vozili 53 km/h. Ker smo bili "študenti" s starim avtomobilom, smo se dogovorili za kazen 9 €. Resno je pripomnil, naj ne spimo v avtomobilu ter naj ne pijemo piva. O tem, zakaj je izpostavil pivo in ne vodke, bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, a pustimo to za kako drugo priliko. Po prihodu v L'viv in namestitvi v hostel (www.leohostel.lviv.ua - 25 €/noč za tri osebe) smo ugotovili, da je v mestu ravno ta vikend praznik piva. Vključno s koncerti, stojnicami in tako dalje. Tako očitnemu znaku Boga se ni bilo moč upreti.

Prevozili 370 km, max. hitrost 133 km/h.


Slalom do L'viva

Center L'viva




3. dan: Zjutraj smo se odpravili proti Kijevu. Ker se to spodobi, smo se seveda takoj ulovili na radar. Spet. Tokrat smo vozili s hitrostjo 85 km/h namesto 60 km/h. Kazen je znašala 60 €, s "popustom" 50 € oziroma "na roko" 13 €. Na približno pol poti smo se ustavili na pizzi. Ker se nismo uspeli sporazumeti, mimogrede nikjer si ne moreš pomagati z angleščino, smo naročili "ukrajinsko" pizzo, kar pomeni - logično - pizzo s krompirjem. Smejalo se nam je ob računu: 3x pizza, 2x veliko pivo, 2x sok = 11 €. Do Kieva smo naleteli na tri prometne nesreče. V prvi smo na cesti najprej videli dve čeladi, čez 100 metrov CENZURA in čez nadaljnih 100 metrov motor. V drugi je Nissan Juke končal v jarku ob avtocesti, v tretji je bil udeleženec spet motorist ... Ob takih prizorih se človek zamisli, medtem ko za Ukrajince to očitno ne velja. Zgodi se, da te že kak kilometer po nesreči v slep ovinek prehiti šlepar, ali pa BMW X5 z 200 km/h v riti. V Kievu v hostlu ni bilo moč najti prostega mesta, zato smo se odločili za kamp ''no. 1'' na obrobju mesta. Kamp nudi asfaltni parkirni prostor, komarje ... To je to (http://www.camping-kyiv.com - 15 €/noč za 3 osebe). Zvečer smo se s taksijem odpravili v center, da bi občutili utrip mesta. Ugotovili smo, da ceste niti niso tako slabe, če se le pelješ z normalnim vozilom. Domačini so ravno praznovali "dan zmage" in po mestu se je kar dogajalo.

Prevozili 555 km, max. hitrost 112 km/h.


Standard prizor

Standard prizor

Standard prizor




Kiev

Naš kamp






4. dan: Prebudil sem se ves polomljen, saj mi glava namesto na povštru počivala na toaletni torbici, v kateri je bila velika tuba z milom. Ko je slednja sredi noči zlezla iz torbice, sem s spanjem nadaljeval na zelo trdih tleh. Na poti v center nas je tokrat pobral taksist, ki je imel namesto klasične označbe ''taxi'' na strehi kar škatlo "jelenje kože". Obiskali smo bolšjak, vojni muzej, nekaj trgov in obrežje reke Dnjeper. Moj splošen vtis je bil, da je Kiev moderno evropsko mesto, ki ima na vsakem koraku zastonjskim wi-fi, in da za turista, ki prileti direktno v Kiev, Ukrajina izpade kot ena razvitejših evropskih držav. Naši tajkuni z BMW X6, sedmicami in tako dalje so proti motorizaciji kijevskih bogatašev prave pičke. V trgovini blizu centra smo za flaško vodke, sok in plastične kozarce plačali 4 € in bili na rovaš tega zelo dobre volje. A nikar misliti, da so cene v primerjavi s slovenskimi pavšalno nižje. Nutella, Jagermaister in ostali "importirani'' izdelki stanejo najmanj toliko kot pri nas. No, zahvaljujoč domačim izdelkom so drugače samozadostni in samostojni ... Kaj pa mi?

Prevozili 0 km, prehodili ogromno.