26. julij 2018

Turčija, Gruzija, Armenija 2018 3.del



15. dan: Čez dan smo se sprehajali po širšem centru Tbilisija. Obiskali smo bolšjak v parku, se nato z žičnico povzpeli na bližnji hrib, na koncu pa smo obredli še par gostiln. Če primerjam Tbilisi z Jeravanom, se mi zdi Tbilisi precej bolj moderen, odprt.

Tržnica








16. dan: Na obrobju Tbilisija smo obiskali Želvje jezero. Še ena marketinška nategancija, saj želv nismo videli. Če kaj, bi se morala ta velika mlaka imenovati Žabje jezero. Na avtocesti proti vzhodu nas je ustavila policijska patrulja. Ker smo v tunelu vozili brez luči, smo si prislužili kazen v vrednosti 6€. Kot mi je v navadi, sem hotel policista podkupiti z 2€, vendar se ni dal. Še preden mu je uspelo izdati položnico, nam je pomahal, naj mu sledimo. Skupaj z njim smo po avtocesti spustili v lov iranskega tovornjaka. Zmikavt je prav tako vozil brez luči. Po kakem kilometru smo ga blokirali. Razšli smo se z omenjeno kaznijo in zahvalo za sodelovanje pri zasledovanju. Naslednji cilj se je nahajal v mestecu Chiatura. Posebnost mesta je žičnica, ki v domala nespremenjenem stanju obratuje že od leta 1954. Pa še zastonj je. Ne razumem, kako to doživetje nima mesta na »top 5« lestvici gruzijskih atrakcij. Po vožnji z žičnico sem odšel plačat kazen na banko. Potrebovali so skoraj eno uro, saj je imel moj EMŠO preveč številk za gruzijski bančni sistem. Naslednji obvoz je bil do stebra Katskhi (Kathski pillar). Na prvi pogled enaka zadeva kot Meteora, samo še višji. Pod stebrom sem na parkirišču srečal domačina, ki si je prav tako lastil Polota, tako da je debata o porabi in serijskih napakah stekla spontano. V ruščini, seveda. »Mašina rabota normalna«. Ustavili smo se v precej prazni gostilni. Za pod zob smo naročili to, kar je predlagal natakar, za pijačo pa smo si zaželeli pivo, ki ga žal niso imeli, zato smo vzeli kokakolo. Med čakanjem pri mizi smo videli natakarja, kako je v bližnjo trgovino odšel po liter in pol kokakole. Verjetno ga je bilo sram reči, da tudi kokakole nima. Ko smo plačevali, drobiža ni imel, tako da je spet stekel v štacuno čez cesto. Prenočitev smo zrihtali ob kanjonu Martvili. Gostitelj ni bil od muh. 80-letni Kivi je 2-kratni Sambo prvak bivše Sovjetske zveze. Družina živi v Kutaisiju, on pa vodi hostel v majhni vasici. Ponosno nam je razkazal slike s tekmovanj v Sovjetski zvezi in tujini ter njegovo dvocevko. Da je dober strelec, so pričali zamrznjeni vrabci v skrinji. Če ima kdo o Kiviju kakšno dodatno informacijo, se toplo priporočam. Prevozili 318km.


Žabje jezero








Gruzijska meteora

17. dan: V dobri veri, da bomo dan zaživeli v polno, smo vstali že ob 7h. A kaj, ko nam je obratovalni čas kanjona podrl načrte, saj se atrakcija odpre šele ob 10h. Edinole pobiralec parkirnine je deloval. Ker nismo želeli čakati, smo se napotili k naslednjemu cilju in sicer do kanjona Okatse. Nad kanjonom se je vil »skywalk«, kateri očitno ni pretirano popularen, saj je morala Kaja, kot prva v vrsti, pred seboj čistiti pajčevino. Za piko na i smo obiskali še 88 metrov visok slap Kinchkha. Do večera smo z nekaj postanki prilezili do Mestie. Gostiteljici v hostlu sem mimogrede omenil, da prodajamo Polčeta. Ob 22h40 se je že pojavil prvi interesent. Na žalost brez prebite pare. Ura je že preskočila polnoč, Chris pa je postajal vedno bol paranoičen, da nam bodo Polčeta ukradli. Kar dvakrat je v gatah stekel na balkon in preveril, če je mašina še ob cesti. Skoraj smo že zakinkali, ko je zunaj počilo, kot da bi stopnicah padla posoda. Chris je skočil na noge, prepričan, da se je zagotovo kdo zaletel v Polčeta. Mi smo se krohotali, on pa pogleda skozi okno ... in res! Honda Jazz je čelno trčila v bližnje terensko vozilo, terensko vozilo pa je odbilo v ubogega Polčeta. Stekli smo dol, pogledat kaj se dogaja ... in se srečali s šoferjem Honde, ki je bil v hudo vinjenem stanju. Predlagal sem mu, naj plača škodo, pa ni hotel in mi ponujal, da pride zjutraj s kleparjem popravit Polčeta. Glede na njegovo stanje mu nisem verjel, nakar je uletela še gostiteljca. Šoferja je prepoznala kot menedžerja najbolj fensi lokala v Mestii. Ko sem izvedel, kje ga lahko dobim, sem pristal na njegovo ponudbo. Prevozili smo 327km.











18. dan: Ob 9h15 sta se pred Polčetom res narisala pijanec in klepar. Polčeta sta odpeljala v delavnico, mi pa smo si organizirali prevoz do mesteca Ushguli. Ushguli smo še pred nesrečo planirali obiskati s terenskim vozlim, saj je cesta, ki se je celotno pot vije visoko nad ledeniško reko, res slaba. V Ushguliju smo imeli 3 ure časa. Ravno dovolj. Ko smo se vrnili v Mestio, je bil Polče že popravljen, kot po dogovoru. Zvečer sva s Chrisom šla na rundo v najbolj fensi lokal v Mestii. Za dva štamperla žganice sva plačala 4€. Nakar pride naš stari znanec in nam časti še eno rundo. Med pogovorm se je izpovedal, da mu je za nesrečo zelo žal. Dan poprej ga je poljski turist prosil, če ga lahko pelje domov, saj v Mestii ni bilo prostega taksija. In iz usluge se je izvila draga šola. S Chrisom sva v nadaljevanju spila še šest piv, šest žganic in gosti sok ter za vse to plačala 8€.











19. dan: Dopust se nam je iztekal in treba je bilo prodati Polčeta. Po poti od Mestie do Kutaisija smo potencialne kupce iskali v delavnicah in na črpalkah, vendar pretiranega zanimanja ni bilo. Hoteli smo 1000 dolarjev. Tisti, ki so se bolje spoznali na uvažanje, so bili precej pesimistični, saj uraden uvoz takega Polečeta stane kar 800 dolarjev. Na trgu se pa prodajajo po 1000 dolarjev z dokumenti. Pred Kutaisijem smo naleteli na dolgo ulico mehaničnih delavnic in avtoodpadov. Zapeljali smo pred eno od teh in ponudili Polčeta. V trenutku se je okoli nas zbralo 30 mehanikov. Vsi so bili na telefonih. Čeprav je prvi trenutek izgledalo, da ga bomo dobro prodali, čez ponudbo 100 dolarjev ni šlo. Ko smo že skoraj obupali, se pred nas pripelje starejši mercedes, iz zadnjih vrat pa izstopi uglajen mlajši moški, v beli srajci in mokasinih. Le nekoliko zetečen obraz je imel. Potrdil je, da je resen kupec in podal pobudo, da se z njim odpeljemo do 20 kilometrov oddaljenega letališča. Tam naj bi se pozanimali, če lahko kot tujci sploh prodamo avto v Gruziji ter odletimo domov. Ideja se mi ni zdela tako slaba, zato sva se s Chrisom usedla v mercedesa in odšla. Kajo in Natašo pa sva pustila v družbi omenjene skupine mehanikov. Takoj, ko smo zavili na glavno cesto, je voznik pospešil na 150km/h in vozil po sredini ceste, ne ozirajoč se na prekinjeno oziroma neprekinjeno črto. Nasproti vozečim tovornjakom je blendal, da so se nam umaknili, medtem ko smo šli z ostalimi vozili na tesno vštric. Ker se mi dogajanje ni zdelo normalno, sem pogledal na zadnji sedež. Naš potencialni kupec je spal oziroma komiral. Chris je bil na sosednjem sedežu zelene barve, povedal je le, da nima varnostnega pasu. Rekel sem mu, da bom ob povratku zadaj sedel jaz. Odvrnil je, da bomo pri 150km/h tako ali tako vsi umrli. No, na letališče smo vseeno prispeli živi. Carinik je kupcu potrdil, da s prodajo ni nobenega problema. Po poti nazaj so se začela pogajanja. Chris je hotel šoferju ponuditi 100 dolarjev, samo da bi vozil počasneje. Kupec je vztrajal pri 100 dolarjih za Polčeta, nakar je ponudbo dvignil na 150 dolarjev. Ob izstopu iz bolida smo bili pri 300 dolarjih. Vse tri ponudbe sem zavrnil. Ko sta nas Nataša in Kaja ugledali, sta si kar oddahnili. Mehaniki so hoteli pokupiti vse, kar smo imeli v avtu, od garmina do Kaje. Ker je zadeva postala že precej stresna, smo šli na pizzo in pivo v Kutaisi. Še pred tem sem vulkanizerju nasproti pizzerije rekel, da prodajam Polčeta, vendar ni bilo interesa. Med kosilom sem prišel do sklepa, da se vrnemo do norega dirkača in sprejmemo ponudbo 300 dolarjev. Ko smo izstopili iz pizzerije, sem videl kako vulkaniz z druge strani ceste s prstom kaže na nas. Pristopil je en možak in rekel, da bo on kupil avto, če bo cena primerna. Brez pogajanj sem mu rekel 300 dolarjev in možakar mi je segel v roko. Polče je bil prodan. Naključje je hotelo, da se je ob pizzeriji nahajal tudi hostel. Sobo smo rezervirali za dve nočitvi in odpeljali Polčeta novemu lastniku na dom. Paata je lokalni vinogradnik s kar 60.000 trtami, prav toliko sadik pa hrani za naslednjo sezono. V centru njegovega vinograda gradi trinadstropen objekt, v katerem bodo vinska klet, restavracija in hotel. Polčeta je kupil za 19-letnega sina. Potem, ko nam je s svojim mercedesom E-klase razkazal celotno posestvo, nas je povabil na večerjo. Ura je bila 20h, jaz sem sedel pri mizi in s kozarcem vina v eni, z domačimi dobrotami v drugi roki razmišljal, da sem se še slabe tri ure nazaj potil pred delavnico in barantal v polomljeni ruščini. Preobrat, kot se spodobi. Ker je naše sporazumevanje pešalo, je Paata poklical 17-letnega nečaka, kateri je bil pred kratkim deportiran iz Avstrije in govori perfektno nemščino. Povedal nam je, da »Kaja« po gruzijsko pomeni »okej«. Po dvanajstih kozarcih vina je Paata sinu ukazal, naj nas pelje do hostla. Seveda z mercedesom. Za naslednji dan pa nam je potom sina in nečaka organiziral prevoz v tematski park severno od Kutaisija. Ta dan smo s Polčetom naredili zadnjih 277km. Skupno smo na potovanju prevozili 5752km.







20. dan: Zjutraj smo kot po dogovoru odšli v tematski park z dinozavri ter si ogledali še manjšo jamo s stalagmiti in stalaktiti. No, če se ti 20km od doma nahajata Postojnska in Škocjanska jama, ti takšna skromna votlina ne pride do živega. Poleg tega je bil celoten park že precej zdelan. Najlepši del je bil »skywalk« nad Kutaisijem, kjer izstopa novozgrajeni gruzijski parlament. Po eksurziji smo se od mularije poslovili in odšli v center Kutaisija, kjer smo zapravili še preostanek denarja.





21. dan: Jaz in Nataša sva že zgodaj zjutraj poletela proti Berlinu in naprej do Dunaja, Kaja in Chris pa sta pozno popoldne odlebdela proti Milanu.

Ker klasičnega zaključka te zgodbe ni, prilagam slike uradne fotografinje hrane :)



Turčija, Gruzija, Armenija 2018 2.del



8. dan: Nekaj o znamenitih balonih. Ti niso v zraku cel dan, marveč samo zjutraj nekje med 6h in 8h, pa še to le ob lepem vremenu oziroma po blagoslovu oziroma zeleni luči državne službe, ki uravnava lete. Kar dalje pomeni nič letov brez računa. Slednje mimogrede velja za celotno Turčijo. Glavne znamenitosti so v lasti države, zato dobiš račun za vsako vstopnico, parkiranje in vsak spominek. Kar dobro so si podredili sivo-črni trg. Cena leta z balonom je okoli 150€ na osebo. Ker je to predstavljalo četrtino našega dopustniškega proračuna, se za ta luksuz kakopak nismo odločili. Smo pa ob ranem jutru splezali na bližnji grič in v družbi 25.000 Kitajcev delali selfije. Po pristanku balonov smo pot nadaljevali. Turški cestni infrastrukturi, mostovom in tunelom se nisem mogel načuditi, pozitivno pa me je presenetila tudi kmetijska mehanizacija. Vse novo in na nivoju, traktorji John Deere, New Holland. Pri nas pa stari IMT-ji in FIAT-i. Peljali smo se čez ogromne nasade marelic in jih seveda na obcestnem štantu tudi kupili. Tem dlje kot smo se vozili na vzhod, bolj je hrana postajala sumljiva. V mestu Malatya smo se zato ustavili na pici in sicer v postojanki ameriške verige »restavracij« Dominos. Cilj dneva je bil podnožje gore Nemrut Dagi, cesta se je vila v višave. Nekje sredi ničesar smo ob cesti zagledali dve babici, ki sta vlekli ogromno vrečo za smeti. Chris je kot pravi kavalir skočil iz avta, prijel za vrečo in se po strmini povzpel do najbližje parkiranega avtomobila. Hvaležni ženski sta mu pomahali in mu nakazali, naj smeti prinese spet dol in jih vrže v bližnji smetnjak. V avto se je usedel ves od blata umazan. No, tolažil se je, da je bilo blato v vreči za smeti. Prenočišča nismo rezervirali prek spleta in ga na ta račun seveda preplačali. Približno 60€. Lastnik naju je s Chrisom sicer takoj polaskal, da izgledava kot prava Turka. Še posebej Chris. V hotelu je poleg nas bival vodič, s katerim smo se ob čaju zapletli v pogovor o tem in onem. Povedal je, da je s trenutnim vodstvom države skrajno zadovoljen, saj je razvoj očiten. Alkohol menda pije približno 20% Turkov, Buraka iz slovite televizijske nadaljevanke ne pozna. Zaupal pa nam je dober trik, s katerim si lažje zapomniš besedo »teşekkür ederim«, v turščini »hvala«. In sicer tako, da v angleščini na hitro izgovoriš besede čaj, sladkor in sanje, torej »tea«, »sugar« in »dream«. Se pravi »teesugardrim«. (Mimogrede, Kaja v turščini pomeni skala). Pred poslovitvijo nam je zaupal še pot za naslednji dan – narisal jo je na hrbtno stran slike iz Meke. Rekel je, da naj zemljevid, ko ga odrabimo, nikar ne odvržemo v smeti, pač pa naj ga zažgemo, kar naj ne bi bilo žaljivo za vernike in Alaha. Prevozili smo 506km.











Hotel na idilični lokaciji

9. dan: Ob deževnem in meglenem jutru smo se odpravili na osvojitev Nemrut Dagija. Ovinkasta cesta se je vila v nedogled, zaradi megle ni bilo videti ne vrha nad nami, ne prepada pod nami. Kilometer pred ciljem nas je pričakala zapornica ter ogromen nov turistični objekt. Očitno je bilo, da je zgradba namenjena masovnemu turizmu, žal pa smo bili mi edini gostje. Za nadaljevanje poti smo se poslužili uradnega prevoza na Nemrut Dagi, 1€ na osebo. Z računom. Še prej smo spili kavo, 2€ na osebo. Brez računa. Vrh 2134 metrov visoke gore je bil pričakovano zavit v meglo. Pred 2000 leti so na vrh gore postavili med 8 in 9 metrov visoke kipe, ki je zob časa že pošteno načel. Glave kipov so zaradi potresov odletele. V bran dodatnim poškodbam jih na prvoten položaj ne kanijo več postaviti. Po ogledu Nemrut Dagija smo se držali načrta vodiča, ki smo spoznali prejšnji večer. Obiskali smo rimski grad in antično poletno rezidenco Arsemio. Nekje na poti smo zavoljo s peskom dodobra naloženega tovornjaka, ki se je vkopal, obtičali v zastoju. Počakati je bilo treba na voznikova kolega, da sta vozilo naposled osvobodila. V Diyarbarkiru smo menjali denar in šli na pico, seveda v Dominos. Predviden čas prihod na ciljno točko dneva je bil pozno popoldne. Ob dobri glasbi – mimogrede, turške radijske postaje sploh ne vrtijo zahodnih hitov - smo vijugali proti Tatvanu. Kakopak ni šlo po načrtih. Na cesti, ki je spominjala na našo soško, smo zaradi čelnega trčenja tovornjakov obstali v koloni, dolgi 10km. Po 3 urah čakanja sem si odšel ogledat situacijo, vendar sem po par kilometrih obupal in se obrnil. Vsak drug šofer me je ustavil in me po turško ogovoril, češ kaj se dogaja. Ker znam po turško samo besedo štiri, sem vsakemu rekel »dort kilometer karambol« in skomignil z rameni. V Tatvanu smo spali v najbolj luksuznem hotelu na poti, plačali smo 40€ za štiri osebe, zajtrk vključen. Edina kritika leti na receptorje, ki niso znali besede angleško. Niti za izraz »reservation« še niso slišali. Prevozili smo 240km.


V sprejemni sobi samo mi










Zemljevid, ki nam ga je narisal vodič




10. dan: Sprehodili smo se po objezerskem mestu Tatvan. Videti nismo imeli kaj dosti, edino cigani so mi hoteli prodati otroka. Za nakup se nisem odločil, saj ni imel dokumentov, pa še kadilec je bil. Ob mestu se dviga mogočni speči vulkan Nemrut Gölü, ki pa je bil odet v gosto meglo, zato smo ga raje preskočili. Pardon, obvozili. Pot nas je ob jezeru Van vodila skoraj do iranske meje, kjer smo zavili na sever. Po poti smo se ustavili na čaju ob Muradnijskih slapovih. Peljali smo se ob 3532 metrov visokemu vulkanu Tendurek Dagi, katerega območje je bilo v celoti pokrito s črno kamnino – ostanki lave. Počutili smo se, kot da se peljemo po drugem planetu. Cilj je bilo kurdsko mesto Dogubeyazit, po novem eno najlepših mest, kar sem jih obiskal. Hotel smo poiskali čisto v centru, cene se ne spomnim, ni pa bistveno odstopala od povprečja. Zvečer smo šli na ogled palače Isak Paša, s katere smo imeli prekrasen pogled na Dogubeyazit. Prevozili 298km.



Otrok na preizkušnji







Iranci vozijo gorivo







11. dan: S Chrisom sva bila že zgodaj zjutraj spet na Isak Paši, da sva v objektiv ulovila jutranje sonce. Babam se ni ljubilo. Uspelo nam je ujeti tudi 5137 metrov visoko goro Ararat, za armensko ljudstvo zgodovinsko zelo pomembno goro, ki se sicer nahaja v Turčiji. Turčija in Armenija se sicer nimata radi, zato imata vse kopenske meje zaprte. Naslednji cilj je bilo še eno zelo pomembno armensko srednjeveško mesto, ki se danes prav tako nahaja v Turčiji, in sicer so bile to ruševine Ani. Na pot tja se je navigacija z nami malce pohecala, tako da smo približno 80 kilometrov vozili po zelo slabi, blatni cesti. Tako slabi, da je traktorju v hrib pomagal mimoidoči bager. Polče pomoči seveda ni potreboval. Na meji z Gruzijo je bil bolj kot ne smeh, zdolgočaseni cariniki so se norčevali iz našega Polčeta. Takoj čez mejo je Kajo že dodal prvi Gruzijec na Facebooku – kako, odkod, nobenemu nič jasno. Spali smo v prvem večjem mestu čez mejo, Aspindzi. V centru mesta smo zagnali Booking.com in rezervirali 2 sobi za skupno ceno 34€, vključno z zajtrkom. Ko smo prispeli na lokacijo, nas je lastnik Soso že čakal ob cesti in nam mahal. To je bilo najbolj gostoljubno prenočišče na celotni poti. Soso, s katerim smo se sporazumevali po nemško, saj ima sestro poročeno z Nemcem, nam je po namestitvi v sobe prinesel zakusko ter pol litra domačega šnopca. Malo je pokramljal z nami in se poslovil, vse skupaj na skrajno nevsiljiv način. V znak spoštovanja smo spili ves šnopc. Naslednji dan nas je čakal kraljevski zajtrk, za njim pa še pol litra šnopca za na pot. V glavnem, če se znajdete v Aspinadzi, vsekakor prenočite pri Sosotu. Priporočam! Prevozili 450km.







Ani Ruins







12. dan: Od Aspinadze do armenske meje je bila cesta katastrofalna. Kot v Senegalu leta 2013. Na meji nas je pričakala podobno katastrofalna kolona. Še dobro, da smo bili prvi v vrsti. Po birokratski bitki smo se usmerili proti Jerevanu, vmes zapeljali v naliv, med katerim je bilo na cestišču kakih 30 centimetrov vode, promet pa je sicer potekal bolj ali manj nemoteno. Ob poti sem videl tablo »avtopralnica in hitri pregled podvozja« in se poslužil uslug glede slednjega. 62-letni mehanik mi je ponosno razkazal njegovo 62 let staro volgo. Govoril je zelo dobro italijansko, kljub temu, da ni bil nikoli v Italiji. Naučil ga je italijanski prostovoljec, ki je sodeloval pri popotresni obnovi njegove vasi leta 1988. Požegnal je brezhibnost Polčeta, za storitev pa ni hotel nič. Malo pred Jerevanom smo kupili 3 kilograme jagod za 3€. Segnile so še preden smo jih utegnili pojesti. V Jerevanu smo se za dve noči utaborili v hostlu. Prevozili 267km.













13. dan: Po napotkih Tilena iz Jerevana smo si ogledali več ali manj vse, kar je ponujal center mesta. Ljubezenski park, Jerevanske stopnice in seveda najpomembnejše – nabavili smo originalen armenski konjak Ararat. Konjak ima kar pestro zgodovino, med drugim je bilo to Stalinovo najljubše poslovno darilo, angleški predsednik vlade Churchill pa je bojda letno naročeval kar po 400 steklenic le-tega.





14. dan: Zjutraj smo se napotili na skrajni vzhod Armenije, do jezera Sevan. Tam smo obiskali cerkvico na polotoku. Cerkvica je bila prvotno zgrajena na otoku, vendar se je jezero Sevan zavoljo sovjetskih posegov v naravo znižalo za približno 20 metrov. To je bila naša poslednja točka v Armeniji. Nekako se mi zdi, da pristne Armenije nismo doživeli. Država ostaja moj dolžnik. Mejnih formalnosti za ponoven vstop v Gruzijo smo se rešiti dokaj hitro ... in že smo se vozili proti Tbilisiju. Preko dobrega starega portala Booking.com smo rezervirali beznico za 35€ na noč, tokrat brez zajtrka. Prenočišče je izgledalo res obupno, pa še nobenega ni bilo, da bi nas sprejel. Kljub temu, da je bilo vse odprto. Po videnem smo rezervacijo preklicali in se nastalili v bližnji obnovljen hotel. Na Booking.com so sobo za štiri osebe ponujali po 60€ z zajtrkom. Na recepciji pa smo se zmenili za ceno 43€. Tokrat se Booking torej ni izkazal za najboljšo opcijo. Prevozili 361km.