26. julij 2018

Turčija, Gruzija, Armenija 2018 1.del

Avtor: Tomi
Sopotniki: (po abecednem vrstnem redu) Chris, Kaja, Nataša
Vozilo: VW Polče 1.0

Po 10 letih road tripov je idej počasi začelo primanjkovati. Ni bilo druge, kot da sem se usedel za mizo, odprl atlas Evrope in pogledal, kje še nisem bil. Hm, Turčija, Gruzija in Armenija. No, pa pojdimo. Ekipa je bila čisto družinska. Jaz, Nataša, sestra Kaja, bratranec Chris in Polče od none. Kaja ni novinec v ekipi. Mojih izletov se navadno udeleži, ko se pusti s kakim fantom. Povprečno vsakih 5 let. Kaja je postala tudi uradna fotografinja hrane na potovanju. Za Chrisa pa itak vemo, da ni od muh. Za sabo ima kar nekaj kilometrov, štirikrat je bil na Hrvaškem, ničkolikokrat v Italiji, trikrat v Avstriji, enkrat pa je šel z nami od New Yorka do Los Angelesa. Mimogrede, nona sedaj fura Cliota.

1. dan: Štart relativno zgodaj zjutraj. V Ajdovščini sem se spomnil, da sem doma pozabil popolnoma vse orodje. Nič, ga bomo kupili po poti, če bo potrebno. Slovenijo in Hrvaško dobesedno preskočimo in se znajdemo v Srbiji. Ker je bila po radiju lepa muzika, sem glasnost nabil do konca, vse dokler niso frulice skurile radia. Na prvem počivališču sem brez orodja kot Macgyver saniral napako, samo kaj, ko zaslon in zgoščenke niso več delale. Naprej od Beograda smo z avtoceste zavili v prvi lokal v etno selu. Seveda štiri porcije čevapov. Med povratkom na avtocesto je budno Kajino oko opazilo, da nekdo ob hiši prodaja rakijo. Ker smo rabili, sem šel po liter. Med degustacijo v kleti in debato o tem in onem mi Živko zaupa, da je on leta 1972 radil na železnici v Novi Gorici. Poznal je vse - Volčja Draga, Prvačina, Podbrdo, Sežana, Deskle. Prosil me je, naj pozdravim Aleša in Miloša iz Štanjela, če jih kdaj spoznam. Na Srbsko / Bolgarsko mejo smo dospeli proti večeru. Takoj, ko uredimo mejne formalnosti in vstopimo v Bolgarijo, poiščem na Bookingu najbližji in najcenejši hotel v bližini. Navdušeno rezerviram hotel za 45€ za 4 osebe z zajtrkom. Vpišem naslov v Garmina in ugotovim, da se moramo vrniti v Srbijo. Prevozili 1003km.



Etno selo


En impulz, pol para :)

2.dan: Pri vnovičnem vstopu v Bolgarijo prestavimo eno uro naprej in nadaljujemo čez Sofijo proti turški meji. Polče je imel na avtocesti s svojimi 45 konji nekaj težav pri kosanju z ostalimi avtomobili in tovornjaki, ampak se ni predal. Mejne formalnosti na turški strani niso bile nič posebnega, žig v potni list in gremo dalje na prvi kebab. Še prej pa je bilo potrebno nabaviti kartico za elektronsko cestninjenje. Na prvi pumpi takoj čez mejo vprašamo za to čudo, na kar nam tam zaposleni samozavestno odgovori »20 kilometrov samo naravnost, potem pa desno«. Zahvalimo se mu za pomoč … in po 20 metrih na desni strani zagledamo prodajalno elektronskih kartic. 30 kilometrov pred Carigradom smo naleteli na neznosno gost promet, ki se stopnjeval vse do centra. V hostlu smo rezervirali sobo s štirimi posteljami. 93€ za 3 noči, seveda za 4 osebe. Lastnik je za doplačilo uredil še parkirni prostor za Polčeta, tik pred vhodom. Chillout Lya Hostel. Zvečer smo šli pešačit do Taksim Squara. Med nakupom turške SIM kartice sem spoznal, da bo potrebno barantanje. Trgovec, ki je med drugim prodajal sadje in zelenjavo, nam je najprej ponujal 3gb za 35€, potem pa 8gb za 30€. Ker mi je vse skupaj smrdelo, smo se odpravili k pooblaščenemu prodajalcu Turkcell in vzeli 7gb za 24€. Internet smo kasneje lahko brezplačno uporabljali tudi v Armeniji in Gruziji. Ta dan smo prevozili 659km.




Center Sofije




3. dan: Pred jutranjim zagonom smo se kot pravi domačini ustavili na čaju. Zanimivo, da je bila cena za štiri čaje vsakič drugačna. Carigrad je ogromno mesto, vendar sta bila dva polna dneva za nas navadne turiste dovolj. Iz bližine Taksim Squara smo šli peš do starega mestnega jedra, čez znameniti, ribičev poln most, kateri pri ribolovu izkoriščajo plimo in oseko. V starem delu mesta smo najprej zavili v Veliki bazar. To je več kot 500 let star kompleks, ki vsebuje 60 pokritih ulic in preko 5000 trgovinic. Vsi prodajajo približno isto robo in to precej drago. Sprehajanje je slikovito, trgovci pa tudi niso pretirano tečni. Vstop v modro mošejo nam je bil zaradi vzdrževalnih del onemogočen, zato smo se napotili proti nasproti locirani Hagiji Sofija – poldrugo tisočletje stari baziliki, kateri so pred 500 leti dodali 4 minarete in jo preuredili v mošejo. Zanimivo, kako se znotraj objekta mešajo krščanske in muslimanske poslikave, brez prevelikega pompa. Mimo Hipodroma smo se kasneje sprehodili še do Cisterne bazilike, ki je bila svoj čas največja vodna cisterna v Konstantinopoliju oziroma Carigradu oziroma Istanbulu. Med ogledom podvodnega kompleksa sem za hip dobil občutek, da sem na Kitajskem. Bili smo namreč edini evropski turisti. Po turističnih znamenitostih je nastopil čas za večerjo in šišo. Šele zvečer sem se zavedal, v kako dobro lociran hostel smo se namestili, saj smo imeli pri roki vse, kar človek potrebuje. Kebab štant, čajnico, trgovino s sadjem in kurbišče.














4. dan: Ta dan je bil namenjen prečkanju Bosporske ožine z ladjico. Ladjica vozi enkrat dnevno, v pristanišču pa se je priporočljivo znajti vsaj uro pred odhodom. (klikni za več informacij) Peljali smo se čez celotno ožino, vse do Črnega morja oziroma pristanišča Anadolu Kavağ. Tam smo imeli par ur časa za sprehod do bližnjega griča, na katerem stoji trdnjava, ki je služila kot kontrolni stolp. Od tam smo imeli imeniten pregled na to, kdo vse je vstopal in izstopal iz Črnega morja. Ob spodnjem pomolu je prekipevalo lokalov in sitnih gostincev, ki so turiste vabili na kalamare in tipične sendviče z ribo. Ker je bil čas naš zaveznik, smo enemu podlegli. In moram reči, da tako zanič hrane nisem jedel nikjer drugje na pričujočem potovanju. Da sem hrano razgradil, sva morala s Kajo spiti vsak pol litra srbske rakije. Popoldne smo pokurili za obisk azijskega dela Carigrada. Na obali sem naletel na starejšega moškega z imenom Kemal, ki je prodajal balone. Izkazal se je za odličnega igralca za uprizoritev rojstnodnevnega video-voščila teti. Dobra stran turških tržnic je, da niso podlegli kitajski robi in imajo večinoma turško šaro. Do hostla smo se vrnili s podmorskim metrojem. Med kupovanjem kart na avtomatu nam je zmanjkalo drobiža in sicer ena lira. Zadaj stoječa mladenka, ki je opazila zagato, je manjkajoči kovanec brez obotavljanja potisnila v avtomat. V oddolžitev sem ji ponudil en evro, vendar ga je prijazno zavrnila. Še ena dobra oziroma slastna stran Carigrada je poulična hrana. Tako raznolik »street food« dobiš v redkokateri metropoli, sploh za tak denar. Večer je zopet minil v znamenju šiše.











5. dan: Vstali smo zelo zgodaj, saj nas je čakala dolga pot vse do Kapadokije. Oddamo ključe receptorju, pridemo ven in vidimo, da smo zaparkirani z vseh strani. Gremo vprašat receptorja, če pozna lastnike vozil, a se mu ni najbolj sanjalo. Rekel je, da bo prej ali slej zagotovo prišel kdo, mogoče pa je, da se to ne bo zgodilo ravno danes. Ni nam preostalo drugega, kot da smo se odpravili na čaj. V čajnici smo se zapletli v pogovor s starejšim Turkom. Debata je nanesla na Turčijo, Slavonijo, Erdogana ... Na naši stran je manjkalo znanje turščine, na drugi strani pa je bila turščina vse, kar je človek poznal. Prvo rundo čaja je častil on, drugo mi. Po uri in pol nas je receptor prišel obvestit, da je naš Polče končno svoboden. Opravičil se je rekoč, da je to pač Carigrad. Turške štiripasovnice, ki se raztezajo čez celotno državo, so zakon. Novozgrajene, neprometne, brez del na cesti. Na novo zgrajeno je tudi predmestje Ankare. Po poti sem videl obcestno reklamo za restavracijo z ogromnimi njoki. Prav zaželel sem si jih. V restavraciji naročimo vsak svojo porcijo … dobili pa smo pasulj! Na obcestni reklami so bili kot kaže naslikani zgolj »fotošopirani« fižoli. Proti večeru sem hotel na strani Booking.com rezervirati sobo v mestu Göreme, ki se nahaja v centru Kapadokije, vendar je bil dostop do strani blokiran. Spomnil sem se na besede turškega sodelavca, da so omenjeni portal v Turčiji prepovedali, bojda zaradi neke hude afere. Hostelworld je deloval normalno. Rezervirali smo hostel, ki nas je vključno z zajtrkom olajšal za 24€. Po namestitvi smo šli kupit par piv in se v skupnih prostorih hostla skorajda stepli s pijanim Američanom. In sicer zato, ker nisem pravilno naglasili »Iowa«. Prevozili 759km.


Tako so nas zaparkirali







6. dan: Za naslednja dva dneva sem že od doma rezerviral jamsko sobo v hostlu. Cena spet prijazna, približno 6€ na osebo z zajtrkom. Najprej smo šli na ogled najznamenitejšega in najslabšega del Kapadokije, muzeja Open Air. Katastrofalna gužva, selfisti na vsakem koraku, horde Azijcev in živ obup. Sicer pa je bil dan namenjen kafečkanju, čajčkanju in iskanju skritih kotičkov. Prevozili 88km.



Turisti











Jamski hostel

7. dan: Najprej smo obiskali podzemno mesto Derinkuyu, ki se razteza kar 18 nadstropij pod zemljo, od tega jih je 8 odprtih za obiskovalce. Meni so zadostovala prva 4 nadstropja. Pot nas je dalje peljala v dolino Ihlara, na pogled nekakšen mini Grand Canyon. Med sprehajanjem po dolini smo si ogledali ostanke in freske iz bizantinskega obdobja, ki so jih tamkajšnji naseljenci po menjavi vere precej poškodovali. Najbolj mukotrpen del smo si pustili za konec. Prilesti se iz doline. Sam sem naštel kar 355 stopnic oziroma 357 po štetju Nataše. Med potjo domov sem pred trgovino s kotičkom očesa zagledal napis »Cola Turka«. Čast nabave tega čudežnega zvarka je padel na Chrisa, trgovec pa mu je pijačo pred obračunom stehtal. Ta dan smo prevozili 199km.










                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objava komentarja