24. maj 2017

Tretji tradicionalni izlet v neznano



Avtor: Darja
Soudeleženci: Blaž, Tomi, Nataša, Senko, Gregori, Andraž, Špela, Olaf, Luka, Jure, Jasna, Helena, Andrej, Ula in Žan. Uglavnem sama lepa imena :)
Vozila: VW T2, VW T3, VW T3, VW T3, VW T3
Foto: Adamič Privat Photography, Pot pod gume

Leta 2015 smo se nekateri udeležili prvega tradicionalnega izleta v neznano, ki ga je organiziral idejni vodja Flawa Pawa teama Tomi, in že ime je nakazovalo, da izlet ne bo zadnji. Ali vsaj upamo da ne bo. Tomi je postavil visoke standarde in drugi izlet ki sta ga pripravila Matjaž in Jasna, je bil prav tako odličen. Ob koncu pa smo se že spraševali kdo bo pripravil tretjega. Informacija, da bo priprava pripadla meni in Blažu je zato predstavljala veselje, zame pa tudi stres in odgovornost, kajti zadovoljiti naše fante in punce ni tako enostavno. Z Blažem sva zato vedela, da morava pripraviti nekaj drugačnega, ne čisto vsakdanjega, saj gre vendar za ekipo ki gre z VW T3 na Nordkap ter z Lado v osrednjo Azijo :)
Drugi vikend v maju je bil rezerviran, še sama pa nisva vedela kam točno bi se odpravili. Posebno nalogo je predstavljalo tudi skrbno varovanje skrivnosti kam se bo šlo in kaj vse si bomo ogledali pred drugimi udeleženci izleta, čeprav so se nekateri na vse načine trudili, da bi od naju izvlekli vsaj kakšno informacijo. Domišljija kako to doseči ni imela meja ;) Na začetku je kazalo, da letos udeležba ne bo preveč številčna, na koncu pa se nas je zbralo največje število do sedaj: 5 vozil VW, 13 odraslih, 1 otrok in 2 psa in kot je rekel naš Tomi še nekaj pajkov po vogalih :)
Štart izleta je bil tradicionalno v Novi Gorici, tradicionalna pa je bila tudi zamuda pri odhodu, zato sem jih jaz v Celju, kjer so me pobrali, že nestrpno pričakovala - in končno se je izlet v neznano lahko začel. Blaž je bil odličen navigator in Luka s svojim Bojlerjem ni imel prevelikih težav, ostali pa so nam tudi z lahkoto sledili..vožnja po avtocesti pač ni bila prezahtevna, lahko pa si predstavljate kako je bilo, ko smo malo zavili s poti in je moralo pet kombijev, ki so vozili en za drugim obrniti :) 
Prva postojanka je bila turistična kmetija Lovrec v Jiršovcih, kjer so nas pričakali najprej z aperitivom, nato pa nas pogostili z odlično večerjo ter njihovim domačim jabolčnim sokom in vinom ter sveže pečeno skutino gibanico. Polnih želodcev in zadovoljnih obrazov smo še malo zažurali zunaj, nato pa nas je najbolj zaspanih pet odšlo spat v apartma, ostali pa so se kmalu za nami zleknili v svojih kombijih in zaspali v pričakovanju naslednjega dne.












Drugo jutro sta nas prijazna Maja in po naši zaslugi malce nenaspani David s kmetije Lovrec pričakala z odličnim in bogatim zajtrkom z njihovimi domačimi dobrotami, tako da smo se ponovno napokali do sitega in nato odpravili dalje. Prva postojanka je bil Maistrov stolp na Zavrhu, ki je visok 17 m in nudi lep razgled na okoliške kraje. Nekateri smo se povzpeli nanj, druge pa je strah pred višino prizemljil, zato smo se kmalu raje odpravili dalje v Puhov muzej v Sakušak.
Čeprav nismo bili dogovorjeni za obisk nas je vodič prijazno in prisrčno sprejel. Najprej smo si ogledali film o Janezu Puhu, nato pa smo si z zanimanjem ogledali še njegove izume in inovacije koles in motociklov na razstavi. Navdušeni smo se odpravili dalje po Jeruzalemski vinski cesti, ki ponuja krasne razglede na okoliške vinograde, travnike in polja ter daje občutek, da se nahajaš nekje v Toskani, obenem pa smo stiskali pesti, da nam bo vreme ostalo naklonjeno. Tema pred nami je žal nakazovala drugače in takoj za tem, ko smo se namestili v Gostišču Trnek v Moti, kjer smo rezervirali mizo za kosilo, se je ulilo kot iz škafa.K sreči je do konca odličnega in obilnega kosila, med katerim sta nam gostitelja izkazala tudi veliko gostoljubje, deževje že minilo, posijal je sonček in nas spremljal do konca našega izleta. Verjetno je ravno zato naša Špela pozabila v gostišču dežnik, na kar so nas dan po izletu prijazno opozorili iz gostišča Trnek ter nam bili pripravljeni dežnik poslati po pošti ali nam ga vrniti ob ponovnem obisku. Glede na to, da je med Novo Gorico in Moto 286 km bi bilo verjetno bolje, da si Špela kar kupi nov dežnik :)
Po kosilu smo se torej odpravili dalje in pogled na obraze prijateljev, ko smo prišli do Tinekovega broda na Muri je bil neprecenljiv. Tineka nam je z zvončkom pomagal priklicati prijazni mož, za katerega pa smo se spraševali, če se ni morda prejšnji večer zapletel v kakšen gostilniški pretep. Tinek je s svojim brodom priplul do nas in na koncu so nekateri pogumno, drugi prestrašeno, vsi pa navdušeno zapeljali svoje jeklene konjicke na splav, ki nas je popeljal na drugi stran.
Kot mali otroci smo skakali na drugem bregu in opazovali naložene avtomobile in njihovo izkrcavanje. Tinekov brod je zdržal in tudi mi, tako da smo se srečno vsi prepeljali na drugo stran. Pot smo nadaljevali na Otok ljubezni, kjer smo prisostvovali poznopopoldanski zabavi živahnih in najbrž tudi alkoholno podprtih Dolenjcev, ki so s svojim petjem verjetno pregnali vse zaljubljence z otoka. Tudi nas je kmalu minila želja po poslušanju pivskih pesmi, zato smo jo mahnili dalje. Odpravili smo se do Lendavskih goric, kjer se bohoti stolp Vinarium. Že ob prihodu smo videli, da se nekaj dogaja, in ugotovili, da se odvija tam prva poroka, nad čimer pa ni bila najbolj navdušena prodajalka vstopnic za na stolp. Ko smo jo povprašali zakaj ni nikjer štorkelj je povedala, da so vse zbežale na Gorenjsko... hmmm, očitno je dobro informirana. Karta za stolp sicer stane 7 eur, na 53 m visok stolp (ploščad je na 48 m) pa se lahko povzpneš z dvigalom ali po 240 stopnicah. Z vrha se vije lep razgled na okoliške gričke in travnike ter vinograde, tako da obisk res priporočamo. Po obisku Vinariuma smo se odpeljali dalje saj se je sonce že počasi umikalo, mi pa smo imeli za obiskati še eno točko pred odhodom do prenočišča. Obisk Bukovniškega jezera, ki vabi s svojimi energetskimi točkami, smo pustili za drugič, namesto tega smo se odpravili do Prosenjakovcev, kjer smo sicer rahlo zašli, smo pa zato ujeli krasno kuliso za naše jeklene konjičke in kljub temu našli kar smo iskali.
Grad Matzenau je zapuščena graščina, ki je bila nekoč v lasti graščaka Matzenauerja Ta je okolico uredil v krasen park in fontane, kasneje so okolico gradu še vzdrževali kot park in sprehajalne poti, danes pa do tja vodi zaraščena pot in rdeč znak, da je vstop prepovedan, kar pa ne pomeni, da mi nismo šli potešit svoje radovednosti, najbolj pogumni so se splazili celo v notranjost in jo tudi ovekovečili. Grad Matzenau nas je očaral s svojo podobo, ki je morala biti v preteklosti precej veličastna, v mrakobi pa je delovala rahlo strašljiva, zato smo posest tik pred temo zapustili in se odpravili poiskat naše naslednje prenočišče. Tik ob meji na madžarski strani, v vasici Orseg, nas je čakalo Veveričje gnezdo - čeprav jaz nisem videla nobene veverice. Tja smo prispeli v temi in ponoči je kraj deloval malce strašljivo, čeprav nas je prijazno sprejel lastnik Dejan in nam pokazal kje lahko parkiramo in kje bomo lahko prespali - v leseni koči. Tam smo si kasneje skuhali tudi večerjo ter se družili na terasi. Z nami sta bila tudi oba kužka, Senko in Olaf, ki pa se je v Špelinem naročju zelo tresel, zato smo sumili, da se mora nekaj nahajati v gozdu ob hiški. Šele zjutraj smo ugotovili, po tem ko je Tomi ponoči šel do ograje in ugotovil, da se tam skriva "nekaj velikega", da je bil vso noč tam majhen rjav poni :) In zjutraj, ko se je posestvo kopalo v sončnih žarkih, smo ugotovili, da je pravzaprav posestvo krasno, polno živali in pravi raj za počitek in uživanje v zvokih narave.



















Zjutraj smo se poslovili od živali in prijaznega lastnika in jo po madžarskih cestah mahnili najprej do gradu Grad na Goričkem. Tam smo krasno kuliso izkoristili še za nekaj lepih fotografij, nato pa je sledilo presenečenje za vse udeležence izleta. Največje je bilo sicer zame in za Blaža, kajti čeprav sva vedela kam bomo šli, sva se za ta postanek dogovorila sproti. Blaž je le teden dni pred izletom prodal svoj stari avto, ki je zvesto služil najprej njegovemu očetu nato pa še njemu. Avto je šel ravno v Prekmurje in ob prodaji, ko je beseda nanesla na naš izlet, so ga novi lastniki avtomobila - v bistvu je novi lastnik 15- letni fant, ki obožuje Almere- povabili naj se oglasimo pri njih, ko bomo v njihovih koncih. Res jih je Blaž poklical in vsi skupaj smo odšli verjetno še zadnjič na ogled Blaževega nekdanjega avtomobila, ki je dejansko del častnega voznega parka Flawa Pawa teama. Nas je pa, kljub žalosti, da avta ni več med nami, potolažilo dejstvo, da mu pri novih lastnikih ni hudega.
Po nostalgičnem obisku smo se odpravili dalje protiTromejniku, to je mejni kamen med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo. Žal pa smo se na poti tja malo izgubili in ugotovili, da ob poti ni primernega parkirišča, zato smo točko izpustili in se namesto tega odpravili na najvišji vrh Prekmurja, 418 m visok Sotinski vrh - Kuglo. Na njem se nahaja razgledni stolp, vendar je res hecno, ko stojiš na najvišji točki in si samo 180 m višje kot je n.m.v. kraja kjer živiš - v mojem primeru Celja. Med vožnjo po Madžarski sva se z Blažem zabavala ob Juretovih in Lukatovih modrovanjih o hišah in razdelitvi na hiše kjer živijo Madžari in kjer Slovenci. še bolj sva se smejala, ko smo bili že v Sloveniji, onadva pa sta še naprej veselo komentirala Madžare in njihove hiše. Smo pa res ugotovili, da so prekmurski Slovenci izjemno mahnjeni na ogromne hiše in barvne fasade, kot da bi se kar trudili prekašati eden drugega v barvah in oblikah. Najbolj nas je presenetila zmagovalna fasada - kombinacija bele in zelene - ki smo jo zagledali slučajno ob cesti, ko smo zgrešili pot do gostišča Trnek.
S Sotinskega vrha nas je pot vodila še do naše zadnje postojanke, kamor smo prispeli preko Avstrije po cesti, za katero nisi vedel kako bo potekala za naslednjim ovinkom. Gor in dol, gor in dol, nas je pot vodila po meji, mejo med Avstrijo in Slovenijo namreč predstavlja cesta po kateri smo se vozili. Telefon nikakor ni hotel vzpostaviti signala, seveda, saj revež ni vedel ali smo v Avstriji ali Sloveniji. Končno smo po rahlo adrenalinski cesti, kjer je na trenutke izgledalo, da bomo na ovinku srečali same sebe, prispeli do zadnjega ogleda na naši poti, ceste v obliki srca na posestvu Špičnik 1. Pot med vinogradi naj bi bila namreč prestrma, zato so jo speljali naokoli, obenem pa opazili, da poteka v obliki srca, kar danes privablja mnoge turiste, saj je razgled res krasen. Kljub temu naju je Luka, ki naju je slikal s cesto v ozadju, vprašal, kaj smo pravzaprav prišli sploh pogledat. In zopet je bilo veliko smeha. Po kratkem postanku in slikanju smo se nato že precej lačni in tudi malo utrujeni, predvsem pa z zavedanjem, da ima večina še dolgo pot do Nove Gorice, odpravili proti domu. Na poti nas je presenetila še zbirka starih avtomobilov, pospravljenih pod obokano streho, ki je za nekaj časa zopet pritegnila našo pozornost, nato pa smo se resnično odpravili še do Celja, pojedli kosilo in se nato na parkirišču veseli, nasmejani in utrujeni razšli z vprašanjem... Kdo bo organiziral naslednji tradicionalni izlet v neznano? :)











                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objavite komentar