25. oktober 2016

Coast to coast 2016, 1.del

Avtor: Tomi
Sopotniki: Chris, Jure, Nataša

Letos sploh ni kazalo na resen dopust. Po Filipinih sem namreč menjal mesto, državo in službo. Ker pa smo jaz, Nataša in Jure, podzavestno vedno v nizkem štartu, kar se pohajanja tiče, sem začetek septembra stresel par idej iz rokava in že smo sedeli na letalu. Ker je bil v načrtu kar kompleksen projekt, smo s seboj morali vzeti nekoga fizično in psihično stabilnega. Mojega bratranca Chrisa. Chris ni od muh, ima kar nekaj kilometrov za sabo, štirikrat je bil na Hrvaškem in ničkolikokrat v Italiji, vse od stare Gorice, mimo Tržiča pa do Trsta in nazaj.

Kam smo sploh šli? Po internetu in gostilnah slišiš več pojmovanj. Od New Yorka do Los Angelesa, East to West, Route 66, ku kaubojci, od Atlantika do Pacifika, a meni najljubša – Coast to coast.

0.dan: Leteli smo z Dunaja. Nataša nas je čakala že tam, mi trije, fantje, pa smo popoldan štartali iz Nove Gorice. Takoj po štartu smo se morali obrniti, ker je Chris pozabil "jesensko" bundo. Ravno sva ga z Juretom dovolj »skurcala«, se je Jure na Rebrnicah spomnil, da je doma pozabil telefon. Tokrat nam je bilo zelo težko zapustiti Primorsko.

1.dan: Zjutraj na letalo. Najprej do Düsseldorfa in nato čezoceanski let v New York. Vsi smo se prvič peljali z letalom kjer ima vsak svoj monitor. Jure, po pol ure vožnje, s kozarcem belega v roki, ni upal prehvaliti kako lepo se je voziti z letalom. No, čez 7 ur je mnenje nekoliko popravil. Prispeli smo zvečer. Pri obmejnih formalnostih ni bilo posebnosti, zato smo šli po rent a car na drugi konec letališča. Jaz in Nataša sva bila kar domača, saj sva pred letom dni podoben postopek že dala skozi. Tokrat pa ni šlo vse tako gladko. Referentka v rent a car agenciji nam je obrazložila, da moramo doplačati 500 USD, ker avta ne pustimo v istem kraju kjer smo ga dobili, kljub temu da so nam ob rezervaciji zatrdili drugače. K dramatičnosti je prispeval še podatek, da je bila v Sloveniji sobota in da smo morali zadevo rešiti v 24 urah, sicer nam bi rezervacija propadla in s tem tudi plačilo avtomobila, ki smo ga opravili od doma. Nato je Jure poklical mamo in mama je rešila situacijo.

2.dan: Dobili smo japonskega Nissan Note, Hecho en Mexico. Ker je bila ura ob prevzemu štiri zjutraj, smo izkoristili in se zapeljali skozi relativno prazen Manhattan in nato navigacijo nastavili v smer Niagarskih slapov. Tam smo bili že zgodaj popoldne v družbi indijskih in kitajskih turistov. Reka, ki napaja tri slapove je dolga 32 kilometrov in glede na to, da erozija izpodjeda slapove približno 30 centimetrov letno, to pomeni, da čez nekaj let, ko nas ne bo več tudi slapov ne bo več. Po trenutnih izračunih se bo to zgodilo čez 50.000 let. Slapovi so na ameriško-kanadski meji, lahko smo si jih »prečekirali« z obeh strani. Spali smo v kanadskem mestu Woodstock. Nažalost nima nobene veze z Woodstock festivalom. 130 CAD za sobo. Chrisu je čisto nov potni list že drugo noč na poti padel v školjko. Prevozili smo 533 milj ali 857kilometrov


Naš nissan in vrtna razprodaja

Niagarski slapovi

Če te je strah vode se lahko tudi ob sliki slapov slikaš


Še pogled s kanadske strani

3.dan: Po ponovnem prestopu meje, v predmestju Detroita, smo ob avtocesti zagledali srečanje ameriških starodobnih vozil. Ni boljšega izgovora za si pretegnit noge. Detroit je imel leta 1950 kar 1.800.000 ljudi, danes pa manj kot 670.000. Razlog naj bi bil propad težke industrije. Predvsem v predmestju se vidijo zapuščene industrijske cone, stanovanjska poslopja in ceste, ki so bile zgrajene za pretok precej več prometa, kot ga je danes. Center se drži še kar dobro. Ob našem obisku je ravno potekala tekma v baseballu in bilo je kar živo. Pozno popoldne smo odšli proti Chichagu in prespali nekaj deset kilometrov pred Downtownom. 76 USD smo odšteli za sobo in prevozili 446 milj ali 718 kilometrov.


Eden lepših na šovu



Ford Field v Detroitu

Detroit



GM Tower




4.dan: Zjutraj smo šli v center. Ogledovali smo si ga premalo časa za mesto kot je Chicago, vendar je bila pred nami še dolga pot. Cesta je bila precej dolgočasna. Neskončne ravnine, nizke omejitve večinoma 65 milj na uro. Četudi sem prespal 170 milj, nisem zamudil nič. Med opazovanjem prometa sem opazil, da je dejansko skoraj polovica pickupov, večinoma lepih čistih, kot da še prahu niso videli, kaj šele blata. Očitno je to tukaj statusni simbol in ne potreba. Spali smo v bližini Kansas Cityja za 90 USD na sobo prevozili pa 503 milj ali 809 kilometrov.


Čikago







5.dan: Po severu starih ameriških avtomobilov sploh nismo videli. Jure je rekel, da jih je videl več na Norveškem kot tukaj, vendar bolj kot smo se vozili proti jugu, bolj se je stanje boljšalo. Kmalu smo pred vsako hišo ugledali razvalino/kripo. Za to je verjetno precej krivo podnebje in soljenje cest, saj je bil vsak deset let star avto gnil okoli in okoli. Naslednji cilj je bil, na mojo posebno željo, vas, ki se imenuje po mojem priimku. Po mojem skromnem mnenju ena najlepših in najbolj pristnih vasi v Ameriki. Po visoko kalorični pici si je Jure kupil original John Deere kapo v bližnji agrariji. Končno smo zavili iz dolgočasnih neskončnih avtocest na regionalko in po njej zapeljali v Teksas. Spali smo v Amarilotu za 48 USD na sobo. Dva sva spala na postelji, dva pa kar na tleh. Prevozili smo 675 milj ali 1086 kilometrov.








MG

6.dan: Ker smo še vedno vstajali po slovenskem času, smo Cadillac Ranch videli ob sončnem vzhodu. To je 10 cadilacov poševno zakopanih v puščavi, streljaj od Amarillota. Postavljeni so bili leta 1974, preloženi na trenutno lokacijo pa leta 1997. Na poti proti Novi Mehiki smo se nevede dvignili kar na 2300 metrov, kdo si bi mislil, da je lahko puščava tako visoko. Bližali smo se enemu od vrhuncev potovanja, čisto bela puščava z zelo originalnim imenom – White Sands. Vstopnina v park je bila 5 USD na osebo. Ker smo pravi športniki, smo šli hodit na 8 kilometrov dolgo označeno pot po pesku. Naslednjič bomo verjetno izbrali krajšo. Načrt je bil, da bomo spali v Las Cruces, vendar nas mesto ni pretirano navdušilo, zato smo spali na poti proti zahodu. 57 USD smo odšteli za sobo. Prevozili – 471 milj ali 758 kilometrov.


Cadillac Ranch




White Sands




7.dan: Naredili smo ovinek do mesta Tombstone. To mesto je v času »kaubojcu« precej cvetelo, v novi dobi pa je že skoraj izumrlo, zato so stari center obnovili in ga promovirajo kot stari zahod. Od tu smo pot nadaljevali ponovno proti severu, ob cesti je bilo precej »hitrih tičov«, ki jih lovi kojot iz, nam najbrž vsem znane, risanke Kojot Vili in cestni dirkač. Vozili smo vse do mesta Holbrook, ki je znano kot ena glavnih postojank na znameniti Road 66. Spanje smo zrihtali za 77 USD na noč. Precej lep motel, edino Chrisa je motilo steklo po postelji in krvave brisače v kopalnici. Prevozili 503 milj ali 809 kilometrov. Zvečer smo šli na par rund v lokalni bar. Izkazal se je za najboljši žur na dopustu. Lokalec je izzval Natašo v biljardu. Na koncu je bilo 2:0 za Natašo. Prostor za karaoke je bil precej zaseden. Večinoma so peli raznežene Cherove pesmi taki osebki, ki ob srečanju z njimi na ulici ne bi češenj zobal. Vprašali so nas za glasbeno željo in kot poznavalec in na odobravanje vseh, sem izbral Johnny-ja Cash-a. Na splošno se nam je zdelo kot v filmu.


Tombstone



Tematski zapor




Kaktusi



Izzivalec Nataše



Karaoke za nežne duše



Najboljši bar na zahodu

                                                                                                                                                                                             

1 komentarji:

Unknown pravi ...

lepo berljivo in zanimivo :)

Objava komentarja