22. februar 2013

Budapest - Bamako 2013, 2.teden



8.dan Čez noč mi je nekdo ukradel čevlje. Nisem se pretirano obremenjeval, ker čevlji niso bili novi, vendar sem vedel, da jih bom v Lizboni še kako pogrešal. Na poti proti Zahodni Sahari smo se ustavili v trgovini, da nabavimo Arganovo olje. Trgovec ga ni imel na zalogi, zatorej je zaprl trgovino in odšel neznano kam s kolesom. Mi in ostale stranke smo ga čakali pol ure. Za olje je hotel 10€, za 6 flašk vode 12€, kar je po njegovi izračunici zneslo 28€. Odločili smo se samo za nakup olja in vodo kupili nekaj kilometrov naprej; 10 litrov za 2€. Tem “marokinom” številke ne gredo. Čez en manjši prelaz je motor začel ropotati, naša strokovna ugovoitev je bila, da manjka olje, zato smo ga dolili. Motor je še vedno ropotal, poleg tega je še po zažganem olju začelo smrdeti. V mestu Tan-Tan smo se ustavili na kosilu: riba z rižem in zelenjavo. Cena 12€, vključno s pijačo. To bi bila huda preizkušnja za naše sanitarne inšpektorje. Na poti do uradnega kampa so nas kontrole prometa začele prvič spraševati za “fiche”, to je list papirja, kjer so v Francoščini zapisani vsi naši osebni podatki ter podatki o avtomobilu. Čez celotno pot smo jih razdali čez 30. Spali smo sredi pušave.

N26 53.462 W11 46.100
Prevozili 481km.

Maroške dobrote (?)

?

Osli parkirani po mestu niso redki, prav tako zobozdravniki.



Nekaj preventive

9.dan: Zjutaj sem pred štartom preveril stanje motorja in odkril obe napaki, ki sta se pojavili dan prej. Motor je ropotal, ker je “mehanik” slabo zatisnil cev zraka in ta je povzročala vibracije, po zažganem olju je smrdelo pa zato, ker je nekdo (ne bom izdal, katera oseba moškega spola, ki sicer službuje v Splošni bolnišnici Franca Derganca) slabo zatisnil pokrov olja. Fiat je bil popravljen in veselo smo odšli na pot čez celotno Zahodno Saharo. Med potjo smo se ustavljali po tržnicah in iskali čevlje. Šele sedaj mi je postalo jasno, zakaj jih je moški ukradel. Nemogoče je namreč bilo dobiti čevlje številke 45 ali večje. Ustavili smo se na peščeni plaži ob nasedli ladji (N25 57.563; W14 30.923). Jaz, Nataša in Grega smo izkoristili priložnost in se osvežili v Atlantiku. Bil je 1.Februar. Na plaži se nam je pridružila mati z malo hčerjo in najstniškim sinom, ki je izsiljeval darilca. Vprašal sem ga, za koliko proda sestrico. Biznis je zavrnil. Ko pa je slišala mati mojo ponudbo, je ubogo punčko takoj začela ponujati. Na žalost v Unotu ni bilo placa. Prespali smo v termalnem območju, kjer je bila vroča kopel baje 1€.

(N23 53.981; W15 42.684)
Prevozili 734km.


10.dan Na črpalki smo ugotovili, da nam pušča bencin, zato od takrat naprej nismo tankali več kot 3/4 rezervoarja. Medtem se je ekipa Landy III hotela znebiti treh hella luči, ki so jim odpadle dan pred tem na brezpotju. Jaz sem jih kot pravi pogajalec zdilal prvemu domačinu, ki je šel mimo, za 2€. Sicer sem najprej hotel prodati za 5€, ampak se domačin ni dal. Kasneje sem za tista 2€ kupil 10litrov vode, tako da sva bila z biznisom zadovoljna tako kupec kot prodajalec. Za prehod maroško-mavretanske meje smo potrebovali 6ur. Lahko bi 3 ure manj, če se ne bi organizator skupaj z državno službo odločil zapreti mejo za tekmovalce rallyja, dokler niso vsi opravili z obmejnimi obveznostmi. Nato smo se v karavani peljali do tabora sredi puščave, kjer nas je na kilometerski razdalji obkrožila in varovala obrožena vojska. Za moje pojme vse skupaj pretirano in prenapihnjeno. Vendar za Mavretansko oblast bi najbrž bil terorističen napad na humanitaren konvoj zelo kočljiv. Aja, mogoče bi bil omembe vreden 4 kilometrski pas na maroško-mavretanski meji, populistično imenovan "no man's land". To je območje brez zakonov, brez cest, so pa protipehotne in protitankovske mine. Te niti niso problematične če se držiš zvoženih stezic. Prve pa veselo preklada veter, skupaj s peskom in ostalimi smetmi. Irska ekipa je ostala v mivki in kar hitro so se pojavili domačini in izsilili 50€, da jih spravijo ven. V nasprotnem primeru se bi lahko slabokončalo. Glavna turistična atrakcija so ostanki avtomobilov, ki so zaradi različnih razlogov ostali na tem območju.

Prevozili 418km.

Biznis z domačini

Mar/mav meja

Cesta, ki je uradno ni

No mans land in razbitine

11.dan: Prvič na rallyju vstanemo dovolj zgodaj, da se lahko udeležimo konca sestanka. Ne izvemo nič novega, ugotovimo pa vsaj, kako izgledajo organizatorji. Še pred štartom nas obkrožijo prodajalci razne šare. Grega zamenja krompir za verižico. Posrečen dogodek, ki pa da misliti. Dejansko tej prodajalci prodajajo za golo preživetje, tj.hrano. Napotili smo se proti B2 plaži. Po poti smo šele na tretji črpalki dobili bencin, na ostalih je zmanjkal. Nekaj nezaslišanega za evropske standarde, tukaj je pa to povsem običajno. Roadbook nas je napotil na 30km pot po peščeni plaži do B2 beach, kjer je bil za ta dan načrtovan tabor. Večina tekmovalcev je odšla direktno v glavno mesto Nouakchott, mi pa smo poskusili srečo. Že po 10m je bil Uno komplet v mivki, polno naložen, in gume 135/80/13 nam niso bile v korist. Grega nas je s Frontero spravil na trdna tla in to v dveh pomenih. Odločili smo se, da bomo raje poležavali na plaži in se proti večeru odpravili v glavno mesto ter izpustili B2 plažo. V Nouakchottu smo dobili super hotel. Kot oaza sredi pekla. Na terasi smo imeli na voljo fotelje v senci, bar, wifi, veliko zelenja. Odločili smo se, da tukaj preživimo še cel naslednji dan. 20€ na noč za vse tri.

Prevozili 395km.

Vožnja čez Mavretanijo

Ukopali prvič

Ukopali drugič

Oaza sredi kaosa

12.dan: Po mestu se je bilo težko znebiti občutka, da nas hoče vsakdo nategniti. Verjetno smo šli na pot v Mavretanijo polni predsodkov in zgodbic o vsem hudem. Obiskali smo ribjo tržnico, kjer se dogajanja ne da opisati, niti slike ne morejo vsega povedati. Kaos. Tone rib na tleh. Prenaloženi peugeotovi pickupi. Smrad po ribah. Nekaj, kar je obvezno treba doživeti v življenju! Kasneje nas je taksi odpeljal v center. Taksi Renault 25 je izgledal nekako takole: brez odbijačev, brez maske, brez luči, totalno razbita prednja vetrobranska šipa, vrata se niso zapirala, brez kljuk, šofer je vžigal z droti brez ključa in tankal v 3 litrsko posodico pri motorju. Pravi raztur. Center je bil totalno nezanimiv, poln smeti, fehtarjev in muh. Zato smo se odločili, da se vrnemo v našo oazo.

Prevozili 0km.






Ribja tržnica.


Naš taksist...

in taksi.

Center mesta

13.dan: Zjutraj smo se odpravili proti mavretansko-senegalski meji oz. tako opevanemu mejnemu prehodu Rosso, ki naj bi bil eden najbolj zajebanih v Afriki. Meni se po 7 urah čakanja ni zdelo nič posebnega. Razen tega, da so od nas zahtevali 70€ za trajekt, ki vozi 5minut, in neke “papirje”, ter da je podjetni črnc z dresom Messija policistom zaplenil nekaj potnih listov in jih prodajal turistom po 10€, med drugim tudi Juretu, ki ga je zamenjal za nekaj reklamnega materiala. Končno sem izvedel, zakaj se na vseh mejnih prehodih smejijo ob pogledu na moj potni list. Carinik me je namreč vprašal, če imam mogoče arabske prednike, saj moj priimek v arabščini pomeni "vse dobro na tem svetu". Občutek, ko te arabci vzamejo za svojega, je pomirjajoč. Mejni prehod si bo pa najbolj zapomnil madžarski voznik avtobusa, ki je med vožnjo na trajekt prebil karter. Neprijetno. Mi smo pot nadaljevali naprej, proti taboru, da nam ne bi bilo dolgčas, smo se vmes še enkrat vkopali v mivko. Zvečer štiri slovenske ekipe združimo moči in naredimo odlično večerjo. Gobova juha in ječmenka. Oboje hkrati!

Prevozili 320km.


Trajekt na Senegalsko/Mavretanski meji

In čakanje nanj...

Na trajektu


Malce poletnega pridiha

Ukopali tretjič

14.dan: Današnji cilj je bil Fette Fouru. Pred štartom je vsaka ekipa ob avtu pustila vrečko s smetmi, katere bi po našem odhodu organizator vrgel na velik kres. Prehitel pa ga je domačin, ki je vse smeti raztresel in pobral plastične vrečke in plastično embalažo. Za njim je ostalo veliko smetišče. Njihova država, njihova pravila. Nekaj ekip se je odločilo, da bo šlo na cilj čez savano, ostali smo se odločili, da gremo naokoli in le zadnjih 40km opravimo po brezpotjih savane. Seveda se, še preden pridemo na glavno cesto, še enkrat ukopljemo v mivki, kar le še potrdi, da je najboljša izbira trd senegalski asfalt. V primerjavi z Mavretanijo je Senegal neprimerno bolj razvit, oz. je vsaj videti, da dela na tem: povsod so table o mednarodnih projektih z Japonsko, Francijo, novi tovornjaki gradbenih podjetij so večinoma registrirani na Portugalskem, dele cest financira Južna koreja itd. Lepo je bilo videti ogromno uniformiranih otrok, ki so prihajali in odhajali iz šol. Ceste so bile zaradi težkih tovornjakov iz kilometra v kilometer slabše in polne lukenj. Nekje so bile tako globoke, da bi nasedli, če je ne bi obvozili. Zadnjih 40 kilometrov smo poskusili srečo in zapeljali v savano, po slabih 10 kilometrih cikcakanja med grmičevjem smo ugotovili, da iz te moke ne bo kruha, in se poskušali po lastnih kolesnicah vrniti na asfaltno cesto. Seveda ni šlo po načrtih in po dobri uri tavanja smo se spet znašli v civilizaciji. Savana ni za nas, zato smo se odločili, da se podamo v cca. 300km oddaljeno okolico Tambacoube, kjer je bil predviden cilj za naslednji dan. Izgubili smo toliko časa, da so za nami ostali samo še polžji Trabanti, ker pa se je že pošteno stemnilo, smo se dogovorili, da bomo vseeno vozili skupaj. Spali smo na prostem, nekaj kilometrov od meje z Malijem, kjer je v tem trenutku izredno stanje. In ljudje ravno mene večkrat sprašujejo, če je varno spati na prostem v Italiji ali Španiji?

Prevozili 449km.

Ukopali četrtič


300km lukenj





                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objava komentarja