2. avgust 2017

Volčja Draga - Peking z vlakom (Transibirska železnica) 2.del



5. dan: Moskva – Krasnojarsk. Naša cimra v kupéju s štirimi posteljami je bila Ksenija. V kupé je prišla minuto pred odhodom vlaka. Lepo nas je pozdravila, splezala na pograd in zaspala. Smrčala je celo noč, celo jutro, celo popoldne in cel večer. In to prav po moško smrčala. Po natanko štiriindvajsetih urah vožnje je splezala s pograda in izstopila na ekaterinburški postaji. V vsem tem času ni jedla, ni pila, ni govorila in očitno tudi odtočit ni šla. Nam se je za odtenek več dogajalo. Najprej smo se zadržali v vagonski restavraciji. Za pivo in dve kavi smo izprsili 10,5€. Vsak komentar je odveč. Kasneje je Nataša v sosednjem kupéju opazila 10-letno Anastazijo, kako slednja vrti Rubikovo kocko. Vprašala jo je, če jo lahko poskusi rešiti, kar ji je seveda uspelo. V minuti in osemdeset sekund. Z zaprtimi očmi. Sredi splošnega odobravanja in začudenja očeta Vasilija in dveh dagestanskih cimrov so hitro postali prijatelji. Kasneje sva se v njihov kupé pritaknila še jaz in Špaco. Vasilij je izkoristil priložnost in izpod sedeža potegnil steklenico vodke. Resno nas je posvaril, da popivanje z Rusi ni najboljša ideja. No, ko je vodke zmanjkalo, je Nataša odšla po tropinovec. Slednjega Vasilij še ni pil, njegovih vrlin pa očitno ni poznal, saj se kaj kmalu nismo imeli več s kom pogovarjati. Še Špaco, ki je mešal antibiotike s tropinovcem, je bolje izgledal. Očitno tudi popivanje s Slovenci ni najboljša ideja.

Naš apartma naslednje dve noči

Pogled skoz okno je bil večino časa tak

in tak

in tak

Prodajalke na železnicah so imele od do. Ponavadi po zasoljenih cenah.



Ksenija v elementu


6. dan: Moskva – Krasnojarsk. Ta dan je minil med igranjem enke, reševanjem križank, spanjem in gledanjem skozi okno. Kar lep del poti nas je spremljala nevihta. In prav neverjetno je bilo videti, kako se vlak z nezmanjšano hitrostjo prebija skozi veter in goste dežne kaplje. Zdelo se je, kot da je vlak močnejši od narave. Pokrajina se po dveh dneh vožnje ni bistveno spremenila. Najprej par ur gozda, večinoma bele breze, potem polja in barakarska naselja, nato spet par ur gozda. Brez vzpetin, brez jezer, le občasno je našo pot presekala kakšna veličastna reka. Ustavili smo se ob vseh večjih mestih, večinoma za kakih deset ali dvajset minut. Ravno dovolj, da smo izstopili, se sprehodili in obnovili zalogo hrane in piva.


Naša sprovodnica


7. dan: Krasnojarsk. Ravno smo v kupéju dobili 'sasjeda', pa smo morali z vlaka. Prispeli smo namreč v Krasnojarsk. Do hostla smo se iz železniške postaje peljali s taksijem. Peljal nas je Piotr, kateri službo taksista vestno opravlja že 40 let. Pravi, da je delal tudi v vzhodnem Berlinu, vendar se je potem, ko sem testiral njegovo znanje nemškega jezika, samo nasmehnil. Piotr je tako kot jaz ljubitelj japonskih in ruskih vozil. V hostlu smo se prvič na tem dopustu stuširali. Špaco je izjavil, da se počuti, kot da bi v drugo maturiral. Kasneje smo se sprehodili skozi mestni park in čez cesto na Leninovo ploščad. Na spletni strani, kjer se spoznavajo moški in ženske, smo našli Nado. Vsa vesela je privolila, da nam razkaže mesto. Najprej peš, nato pa še z avtom. Tudi ona je ljubiteljica japonskih vozil. Pravi, da njena Toyota vžge do minus 30 stopinj. Ko je minus 31, pa ne vžge več. Moja Honda za primerjavo vžge do plus 3. Zvečer smo odšli na ivan-čaj. Nada pravi, da je značilen za te kraje. O Krasnojarsku je znala povedati tudi to, da tukaj tujci ne živijo in da tečaji ruskega jezika za tujce sploh ne obstajajo. Kriminala pa da sploh ni ter da se v milijonskem mestu ne glede na lokacijo in uro počuti popolnoma varna. Skratka, novica za na Nova24TV.

Železniška postaja v Krasnojarsku


Prater


Lenin


Naša vodička Nada

8. dan: Krasnojarsk se je razvil ob vznožju nacionalnega parka Stolby. In ravno tjakaj smo se ta dan namerili. Vstopili smo na avtobus številka 80, misleč, da nas bo ta peljal v pravo smer. Napaka. 'Sprovodnica' nam je povedala, da je pravi avtobus tisti s številko 50. Od nas ni zahtevala plačila ter nas zastonj peljala čez četrt mesta do prave avtobusne postaje. Kaj takega se lahko zgodi le še v Novi Gorici, kjer je mestni avtobus zastonj, in prav nikjer drugje na svetu. Še se torej najdejo kotički, kjer je turist človek in ne zgolj denarnica z nogami. Od zadnje avtobusne postaje do enega lepših predelov Stolbyja smo prehodili sedem kilometrov. Tam nas je pričakala ogromna gmota kamenja, na oko približno petdeset metrov visoka. Prebral sem več potopisov ter pogledal več vlogov in prav vsi so vzpon na to skalo opisali kot velikanski napor, kjer brez vodiča enostavno ne gre. Ker mi je vse skupaj delovalo kot napihovanje, smo vzpon začeli v lastni režiji. Po približno petih metrih plezanja je Špaco že obupal. Čez dobrih deset metrov je sledila Nataša – in kdor pozna Natašo, ve, da mora biti napor res ekstremen, da obupa. Sam sem nadaljeval z vzponom, vendar je bilo poti na izbiro vedno več in prav vse so bile strmo navpične, tako da sem se moral večkrat vračati nazaj. Na enem predelu sem srečal Sergeja, kateri se je ravno vračal v dolino. Ko me je zagledal, turista brez blage veze o tem, kako se pleza in pride na vrh, je sklenil, da se z menoj še enkrat povzpne. Sergej je pot poznal do koraka oziroma prijema natančno. V slabih desetih minutah sva bila na vrhu. S čevljem me je dvakrat kresnil po riti, rekoč, da je to tradicija. Ali je to res tradicija, ali pa se je nad menoj le izživljal, je ostala neznanka. V dolino sem prišel zmagovalno, z nasmeškom do ušes. Natašo je začela dajati zavist in skoraj me je prisilila, da bi se kot poznavalec poti z njo še enkrat povzpel na vrh. A ni bilo prave volje, zato je Nataša počakala prvega mimoidočega domačina ter se mu pridružila. Prebrisani Špaco je z mano počakal ob vznožju. Medtem, ko sva čakala Natašo, sva opazovala tetoviranega obritoglavca, kako slednji skače iz ene skale na drugo. Kljub temu, da je izgledal kot džanki, sva ga ogovorila in ga vprašala, če lahko posnameva njegove vragolije. Ni problema, je rekel. Tudi njemu je bilo ime Sergej. Po nekaj posnetih trikih nam je potem, ko se je pridružila še Nataša, predlagal, da nam pokaže skrite kotičke gozda. Malček nas je zaskrbelo za prihodnost naših ledvic, a smo vseeno privolili. Okolico je poznal kot lasten žep, pokazal in povedal nam je domala vse, kar je vedel. Čisto navdušen je bil, da smo si prišli ogledat njegov raj. Ko se je začelo pripravljati na nevihto, nas je pospremil na glavno cesto. Rekoč, da gre še malo plezat, se je porazgubil v gozd. Občutek sem imel, kot da smo pravkar spoznali duha. Nauk te zgodbe je torej sledeč: ko greš v Stolby, se ne oziraj za vodiči, marveč poišči Sergeja. Enega ali drugega. V hostlu smo v sobi srečali priletnega cimra iz Uzbekistana. Ponosno nam je pokazal njegov potni list, medtem ko sem mu jaz v svojem potnem listu pokazal uzbekistanski vizum. Takoj smo postali prijatelji. Za pol ure je izginil in se vrnil s čokolado za Natašo. Še so moški, ki znajo delat z ženskami. Na mizi je pustil polno vrečko. Od kave, čaja, sončničnih semen, piškotov in sladkarij. Rekel je, naj si kar postrežemo. Iskreno ne znam povedati, ali je bila vsebina vrečke v celoti namenjena nam, ali pa je dobrote kupil še za koga drugega. Tudi slednje bo za vselej ostala uganka. Pozno zvečer sva s Špacotom snemala hitre avtomobile, ki so divjali mimo hostla. Nakar pride do nas Ruskinja židane volje. Pobara nas za vžigalnik in po treh spregovorjenih besedah pogrunta, da nisva Rusa. Pravi, da se je namerila v trgovino, da si kupi liter vina, ter da jo je strah, da jo kdo ugrabi. Ker s Špacotom nisva imela vesti, da bi jo pustila samo oziroma jo imela v najhujšem primeru celo na vesti, sva jo pospremila do celih devetindvajset metrov oddaljene štacune.


Pot do nacionalnega parka Stolby


Tu gor je bilo treba priplezat



Na vrhu s pogledom na sosednji vrh


Menza


9. dan: Krasnojarsk – Irkutsk. Kot pravi staroselci smo se na železniško postajo odpravili z avtobusom in brez prestopanj prispeli na želeno destinacijo. Tokrat smo imeli rezerviran tretji razred. Torej vsi v enem vagonu. Naš vagon je bil poln vojakov, ki so šli služit enoletni vojaški rok na drugi konec Rusije. O njihovi starosti pove dovolj podatek, da je bila ponoči v vagonu smrtna tišina. Noben ni smrčal kot naša Ksenija, vsi so ninali kot dojenčki. Spet sem imel čas za razmišljanje. Na vlaku sta dve vrsti potnikov. Mi turisti in ruski državni uslužbenci, kot so denimo delavci na železnicah, vojaki, bolničarji. Hiter izračun s pomočjo Skyscannerja pove, da letalo Moskva - Krasnojarsk stane 95€, let pa traja 4 ure. Vlak Moskva - Krasnojarsk stane pa 160€ in to brez posrednikov. Vožnja traja več kot dva dni in v tem času je potrebno tudi jesti in piti. Da ne govorimo o izgubljenem času, v katerem bi človek lahko delal in kaj zaslužil. Tukaj torej nekaj ne štima. Nekdo mora plačevati tem ljudem, da se vozijo z vlakom gor in dol. No, pokrajina se je končno začela spreminjati in postajati vse bolj hribovita. Ta dan sem se od ruskih vojakov navadil še eno besedo, katero sicer uporabljamo tudi mi - šlpke (natikači). Še par besed o spalnih razredih. Prvi razred je kupe z dvema posteljama, drugi razred je kupe s štirimi posteljami, tretji razred je pa spalni vagon. Vsak višji razred je običajno enkrat dražji od prejšnjega. Sam predlagam drugi razred, kjer imaš svoj mir, prtljaga je na varnem, še vedno pa imaš možnost spoznavanja ljudi na vlaku. Tretjega razreda se navadno poslužujejo vojaki, potniki, ki potujejo na krajše razdalje in hipster turisti, ki zagovarjajo, da je edino pravo potovanje s transibirsko v tretjem razredu.

Vojak že pogreša dom

Nevem kaj piše na oknu s šminko, ampak sigurno neki romantičnega

Od tega smo večino časa živeli

10. dan: Irkutsk – Bajkalsko jezero. Ob ranem jutru smo na postaji v Irkutsku najeli taksi in odšli na zbirno mesto, od koder kombiji odrinejo proti otoku Olkhon. Pot do mesta Khudžir je bila kar dolga. Najprej tri ure in pol do trajekta, nato pa še dve uri vožnje po brezpotju do mesta. Nastanili smo se v najbolj fensi hotelu na otoku, imenovanemu Nikita. Ker smo bili od poti kar utrujeni, ta dan ni bilo veliko od nas. Le sprehod po "post-apokaliptičnem" Khudžriju in obali. Mesto je res dajalo občutek, da se nahajamo na drugem planetu.

Prihod trajekta


Vožnja proti Khudžirju

Khudžir ima tudi pristanišče






11. dan: Bajkalsko jezero. Zjutraj smo rentali kolesa in se odpravili na jug otoka. Na koncu vasi se nam je pridružila srednje velika psička, kateri smo dali ime Pikica. Pikica je z nami po otoku pretekla vseh 33 kilometrov. Ko si enkrat na takšnem dopustu, vse stvari postanejo normalne in samoumevne. Če bi potepuški pes za mano laufal iz Nove Gorice do Vipave, bi pa vsekakor končal v Slovenskih novicah in na Facebook strani »Pes, moj prijatelj«. Tega psa bi verjetno tudi posvojil in kasneje bi dobil svoj spomenik in čez čas tudi celovečerni film na to temo. Tukaj pa nič. Tipičen dan na otoku Olkhon. Po vrnitvi koles smo pred marketom zasluženo srkali fluorescentno gazirano pijačo. Med srkanjem le-te je do Špacota pričotal vaški starešina in ga prosil za požirek. Naredil ga je, se zahvalil in odčotal dalje. Tipičen dan na otoku Olkhon. Zvečer smo ob večerji prvič na tem dopustu omenili našega tovariša in administratorja Flawa Pawa spletne strani – Poljšaka. Običajno ga imamo vsak dan po zobeh.

Pikica pripravljena na štartu

Špaco pravi samo naglih





Pikica na pol poti




Khudžir ob sončnem zahodu

Šamanski kamen



Okoliški mladež išče osvežitev v bližnji mlaki

12. dan: Bajkalsko jezero – Irkutsk. Zjutraj smo imeli organiziran prevoz do Irkustska. Po dobrih dveh dneh nam je vnovična vožnja po asfaltu neizmerno dogajala. Hostel smo imeli čisto v centru. No, bolj kot hostel mi je deloval kot samski dom. Ob kosilu si je Nataša zaželela kokakolo in prvič odkar pomnim se je odgovor glasili, da je ne prodajajo. Naročila je sok iz brusnic. No, Natašo je nekoliko načelo zdravje, zato je odšla počivat v hostel. Jaz in Špaco pa sva na spletni strani, kjer se spoznavajo moški in ženske, dobila novo vodičko - Anniko. Annika nas je popeljala po sibirskem Parizu, kakor radi rečejo Irkutsku. In dejansko imajo tam štiri ali pet miniaturnih Eifflovih stolpov. Škoda, da je mesto pred 150 leti skoraj v celoti pogorelo, s čimer je izginila večina tipičnih lesenih hišk. Tiste, ki so preživele, se sedaj dobesedno pogrezajo v zemljo, ker so zaščitene in se jih ne sme obnavljati. Kulturna dediščina pa take fore. Mesto je drugače res lepo in škoda, da smo imeli zanj le pol dneva. Ogledali smo si tudi tuning avtoshow, ki pa je kljub temu, da je bil ruski, deloval precej češko. Zvečer smo šli še na rundo v zahvalo za vodenje. Annika, ki se sicer preživlja kot vodička na otok Olkhon, kot pomembno zmago pri razvoju mesta omenja, da se ne postavlja več spomenikov v čast vojakom, pač pa da se z njimi raje spomnijo kulturnikov.

Slovo od Olkhona

Na trajektu so pravila jasna


Selfiste dobiš povsod







Sladoled


Only dropped


Mularijo je treba že od mladega učit





Simbol Irkustka


13. dan: Irkutsk – Ulan Bator. Zadnji dan v Rusiji smo pogruntali odlično aplikacijo "Maxim". V aplikacijo vpišeš želeni štart in cilj ter uro odhoda. Ceno določi aplikacija. Taksist, ki prvi sprejme ponudbo, te pride iskat in te odpelje. Podobno kot Uber, le da je ceneje, plačaš pa na koncu poti z gotovino. Za prevoz do železnice smo tako plačali 180 rubljev, medtem ko smo do tega trenutka za podobne relacije plačali okoli 350 rubljev, včasih celo do 450 rubljev. Aplikacijo toplo priporočam vsem, ki se odpravljajo v Rusijo. Vkrcali smo na transmongolski vlak. V kupeju nam je družbo delal Nemec, ki malo peš, malo z vlakom, malo s kolesom potuje že dve leti. Na splošno je bilo mogoče na vlaku videti le turiste. Celo dopoldne smo se vozili ob Bajkalskem jezeru, ki se ni in ni hotelo posloviti. Kot da bi rado povedalo, da nismo še odkrili vseh njegovih adutov. Še se bomo vrnili. Zvečer mejne formalnosti, nato pa ninanana.



Še zadnji pozdrav Bajkalu


                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objavite komentar