29. julij 2010

Portugalska 2010, 2.del



22.7.
Zjutraj smo se odpravili na pot, grobi cilj je bil Giblartar, čeprav smo vsi vedeli, da v enem dnevu ni dosegljiv. Skozi Tarragono, Valencio, Alicante in Almerio smo se prebijali po neplačljivih cestah, ki so bile v polovici primerih dvopasovnice. Prespali smo spet na počivališču.





23.7.
Popoldne smo le dosegli cilj. Giblartar mi ni ravno prirasel k srcu, predvsem zaradi gostega prometa in ozkih strmih enosmernih ulic. Ob standardnem skupinskem slikanju skupaj s cca. 15km oddaljeno Afriko smo pozdravili prve Slovence, ki smo jih srečali na poti, ter odšli proti naslednji destinaciji. Surfarsko središče. Tarifa. Pričakovanje o meki T3-jev in na splošno VW kombijev se je razblinilo ob prihodu v kamp, kjer smo bili edini s takim vozilom. No, smo bili vsaj spet v centru pozornosti. Zvečer igra “the game”. En, dva, bum.

Vhod v Giblartar.


Giblartar, v ozadju Afrika.


Meka surferjev - Tarifa.

24.7.
Naslednji dan sem ugotovil, zakaj je Tarifa priljubljena pri surfarjih. Na plaži je namreč pihalo kot satan, nemogoče je bilo tako ležati kot sedeti, saj je pesek nosilo na vso moč. Zato pa smo dan izkoristili za obisk mestnega jedra. Prijetno mestece, polno trgovinc z oblačili ter pripomočki za vse mogoče vodne športe.


25.7.
Po zajtrku smo se končno odpravili proti glavni destinaciji ... Portugalska. Željeni cilj je bil skrajni jugozahod, Sagres. Pogled na Atlantik s pečine je bil neverjeten. Zdelo se je, kot da smo na koncu sveta, da se naprej ne da več. Nismo zdržali - poiskali smo najbližjo plažo in se končno vrgli v pravi Atlantik. Zvečer smo se parkirali na parkirišču v Lagosu, čisto blizu morja, kjer nam je družbo delalo še nekaj francoskih kamperjev.

Popravljanje sedeža.

El Toro

Sagreš.

Plaža severno od Sagreša. Poglejte kako so ljudje majhni.

To pa naredi 26x optični zoom.



26.7.
Spet relaks v družbi piva, zvečer smo se odpravili v center Lagosa, živo mestece, polno barčkov, kjer so nas vabili na razne “partyje”. Ulični žonglerji so skrbeli, da nam ni bilo dolgčas. Mislim, da bi v takem mestecu zdržal kar nekaj dni.

27.7.
Odpravili smo se proti Lisboni, kjer nas je že pričakovala dobra prijateljica, ki je bila ravno na študentski izmenjavi. Po dolgem času smo spet videli pravi tuš, elektriko, ki nikoli ne zmanjka ter internet. Kot prava gostiteljica nas je zvečer peljala v kraje, kjer se dogaja. Najprej smo šli do Bairro Alto, sklop ulic polnih barčkov, kjer je pijača tudi za slovenske razmere poceni. En shot en euro, liter piva 2€, jaz sem začel eksat nek miks s vodko in tabascom. Ne priporočam.




28.7.
“Vodič” nas je naslednji dan peljal do glavne ulice in trga, lisbonskega gradu, red mush shopa, itd. V mesto sem prišel popolnoma brez pričakovanj, vendar bi ga sedaj komot uvrstil med svojih top 5 evropskih mest. Raznoliko, zgrajeno na gričih, po katerih se podijo tramvaji, polno barv in umetnosti.

Lizbonski grad.




29.7.
Najprej smo obiskali bližnji Belem, kjer je omembe vreden stolp sredi morja ter odlična sladica “pasteis de Belem”. Nato smo se odpravili proti 30km oddaljenemu Cabo Roca, najzahodnješi točki v Evropi. Nenačtovano smo tja dospeli točno ob sončnem zahodu - pravi spektakel. Takrat smo se zavedali, da se naprej ne da, zato ni bilo druge, kot se obrniti.

Stolp.

"Domačini."


“Pasteis de Belem”

Sončni zahod na najzahodnejši točki v Evropi.


Zahodneje se ne da.



                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objavite komentar