25. oktober 2016

Coast to coast 2016, 2.del



8.dan: Na poti proti Monument Valley-u smo naleteli na indijansko tržnico, ki jo organizirajo vsak petek dopoldne. Trgovali so predvsem z balami sena, starim orodjem in raznimi herbalajf kremami. Mi smo si privoščili enolončnico z vampi. Chris ni hotel jesti vse dokler ga nismo prepričali, da so to gobe in tofu. Po ogledu nacionalnega parka Monument Valley smo nadaljevali proti Moabu. Že po vstopu se nam je zdel precej modnen, kot Cortina v Italiji, tudi cene prenočitev so bile modnene, cca 100 USD na osebo. Po ogledu mesta in kljub pozni uri, smo pot raje nadaljevali, da bi poiskali zmernejšo ceno za prenočitev. Plačali smo 91 USD. Trije smo spali na postelji, eden na tleh. Prevozili smo 388 milj ali 625 kilometrov.


Tipičen lokal


Razvaline


Indijanska tržnica sredi puščave

Menudo ali vampi



Monument Valley

Wilson's Arch

Moab



9.dan: Prvi cilj je bil Reef National Park. Ker smo se vozili tako rekoč sredi ničesar, se je poznalo tudi na ceni bencina in hrane, saj je bila znatno višja kot v civiliziranih predelih. Kljub temu, da je po večini sama puščava, je ogromno mlak in jezer. Sredi ničesar je stal temnopolti delavec s tablo stop. Obrazložil je da potekajo dela na cesti in da moramo počakati približno 15 minut, da se cesta sprosti. Med debato o tem in onem nas je vprašal odkod smo, kakšno valuto imamo in kako se kličemo. Po večini je bil odgovor enak. Jurop, Juro in Jure. V Reef National Parku smo se sprehodili do naravnega mostu Hickman Natural Bridge, ena urica za gor in dol. Prečkali smo prelaz 2900 metrov in občudovali neverjetno živo rumeno listje, ki je s prihajajočo nevihto naredilo poseben efekt. Pozno popoldne smo obiskali Bryce Canyon. Že sedaj vam lahko povem, da je veliko lepši kot Grand Canyon. Zvečer smo po okolici iskali prenočišče, vendar je bilo vse zasedeno, tako da smo pot nadaljevali do prvega prostega motela. Odštelli smo 65 USD na sobo. Prevozili smo 301 miljo ali 484 kilometrov.



Hickman Natural Bridge





Bryce Canyon








10.dan: Cena goriva se je po poti precej razlikovala. Najmanj smo plačalo 1,8 USD na galono, največ pa 4,2 USD. Sicer to ni pomemben podatek, ker itak ne vemo koliko je galona. No, nadaljujmo. Grand Canyon se imenuje ker je res velik. 446 kilometrov dolg. Skoraj toliko kot od Vojskega nad Idrijo do Dunaja. Mi smo vstopili na jugo-vzhodu. Vstop v park smo plačalo 30 USD na avto in si ga nato ogledovali na različnih lokacijah. Večinoma v družbi kitajcev in indijcev. Že celo pot smo iskali zametke znamenite Route 66, vendar ali je bila popolnoma odstranjena ali pa je vse skomercializirano. V glavnem Route 66 je ena nategancija. Spali smo v mestu Kingman za 49 USD na noč in prevozili 416 milj ali 669 kilometrov. Zvečer sem preko booking.com rezerviral še hotel v Las Vegasu, dobra milja iz centra za 60 USD.


Navajo Bridge

Grand Canyon





Najboljši razgled



11.dan: Na celotni poti smo večinoma kupovali v trgovski verigi Walmart. Dobiš dobesedno vse, jestvine, avtomobilske gume, orožje, kmetijsko mehanizacijo. Podobno kot Planika v Kobaridu. Hoteli smo obiskati še Grand Canyon iz zahodne strani. Vendar nas je vstopnina odvrnila. 50 USD na osebo plus vse zanimivosti za doplačat. Mediji precej promovirajo Ameriko kot Meko za motoriste. Vendar dobil sem občutek, da se tukaj vozijo predvsem češki, nizozemski in nemški motoristi z najetimi harleyi. Prav tako velja za mustange, korvete, ki jih večinoma vozijo kitajski turisti v iskanju american dreama/ameriških sanj. Mimogrede smo si ogledali še Hoover Dam, jez poimenovan po nekem predsedniku. Popoldne je sledil ogled Las Vegas-a. Enak je kot Nova Gorica le nekaj večji. Ker smo imeli višek časa, smo s pomočjo booking.com rezervirali še eno noč v Las Vegasu. Tokrat za 46 USD na sobo, 5 milj iz centra. Prevozili smo 195 milj ali 314 kilometrov.



Hoover Dam

Las Vegas







12.dan: Cel dan za Las Vegas. Zjutraj smo se potepali po Downtownu in trgovskih centrih po popoldanskem počitku pa smo šli na ogled znamenitega napisa – Wellcome to Las Vegas. Igralnic, jasno, nismo izpustili. Končni izkupiček je bil: Tomi -20 USD, Nataša -20 USD, Jure +20 USD, Chris -2 USD. Po Las Vegasu smo prevozili 34 milj ali 55 kilometrov.



Poroka





13.dan: Malo iz Las Vegasa smo si ogledali Seven Magic Rocks, nekaj tonske skale, ena na drugi, fluorescentno pobarvane. Nič posebnega a turisti prihajajo. Kaj takega bi si lahko zamislili tudi pri nas. Vsekakor cenejše kot fontana s pivom. Do Los Angelesa smo naredili še ovinek mimo Doline smrti ali Death Valley, precej neprijazno področje, na nižini 86 metrov. Spali smo v totalni beznici malo pred Los Angelesom. Kjer pod posteljo niso manjkali odsluženi lističi za merjenje sladkorja. Spali smo v spalkah na postelji. 65 USD na sobo in prevoženih 399 milj ali 642 kilometrov.


Seven Magic Mountains


Dobrodošli v Dolini smrti

Dolina smrti


Ni neki prehodno

14.dan: Na avtocesti proti Los Angelesu se mi je zdelo fajn, ker je bil skrajno levi pas rezerviran za vozila v katerih sta dve osebi ali več. Tako smo se z lahkoto prebijali proti centru, kljub »rush« uri. Prenočišča v Los Angelesu so precej draga, zato sem doma prvič rezerviral prek airbnb. Za dve noči smo plačali 148 EUR, če se dobro spomnim. Najprej smo pustili prtljago pri gostiteljici in se nato odpeljali vrnit avto na napačno letališče. Zmote smo se zavedali še preden smo prispeli. Iz pravega letališča smo šli direkt z avtobusom do Santa Monice, znamenite plaže, kjer so snemali Baywatch in še nešteto ostalih serij in filmov. Po celotni ameriki je populacija precej zamaščena, le tukaj so bili vsi sporty in fitty. Zvečer pa znameniti Walk of Fame. Na poti nazaj do gostiteljice smo falili avtobusno postajo in se nato še 2 uri vozili po Los Angeleških ulicah. Ta dan smo prevozili 95 milj ali 154 kilometrov. Skupno pa 4959 milj ali 7980 kilometrov.


Baywatch



Iskanje zaklada z detektorjem



Walk of Fame

15.dan: Najprej ogled Downtowna ali centra nato pa Little Tokyo, mehiška ulica in Little China. Potem pa spet Walk od Fame in od tam pogled na znameniti Hollywood napis. Žal časa za ogled Universal Studios-a ni bilo, tako da to šparamo za naslednjič.

LA Downtown


Little Tokyo

China Town




Hollywood



16. in 17.dan: Najprej smo hodili pol ure, nato smo se pol ure vozili z avtobusom in še dve uri z metrojem. Tik pred letališčem nas je čakala še pol urna vožnja z avtobusom, potem slabih 12 ur letala, nato še urica letala in po 20 minutah in 45 minutah vlaka smo bili skoraj doma.