2. avgust 2017

Volčja Draga - Peking z vlakom (Transibirska železnica) 3.del



14. dan: Mongolija. Ulan Bator oz. Mongolija je bila edina postojanka, kjer nismo imeli nič rezerviranega. Časa pa kar pet dni. Nadejali smo se, da nas bodo na železniški postaji napadli ponudniki nastanitev in organiziranih izletov. In točno tako je bilo. Oziroma še huje. Ducat ponudnikov nas je obkolilo, vendar v taki gneči ni bilo moč trezno razmišljati. Napotili smo se proti izhodu, jaz in Špaco sva ponudnike uspešno preskakovala, medtem ko Nataša ni bila tako uspešna in se je za nama znašla obkoljena. Kljub temu, da me je ena ponudnica cukala za rokav, drugi ponudnik pa mi mahal s katalogom masaž, sem stisnil zobe in šel rešit Natašo. Žrtvoval sem se in vse ponudnike zvabil name, tako da je Nataša lahko pobegnila. Ker enostavno nisem imel več izhoda v sili, sem se vdal in najbližji ponudnici, Zayi, privolil. Pa čeprav v tistem trenutku niti nisem vedel, kaj točno ponuja. No, ponujala je zastonj prevoz v center, kjer bi mi v njenem hostlu sestavili štiridnevni izlet po Mongoliji, dočim bi peti dan prespali pri njih. Na poti v hostel nisem bil ravno prepričan, da smo si s tem, da smo se omejili na enega samega ponudnika, naredili uslugo. Po kavi in kratkem cenkanju smo prišli na za nas sprejemljivo ceno. 71 dolarjev na osebo, na dan. Vključen najem vozila, šofer, vodič, spanje, trije obroki, voda, vstopnine v muzeje in parke ter jahanje konj in kamel. Štart predviden še isto jutro. Bolje se res ne bi moglo iziti. Kot zanimivost naj povem, da smo prvič na dopustu uporabili svoje znanje angleščine. Do sedaj smo vse sfolgali s slovenščino in petimi ruskimi besedami. Kot po dogovoru sta nas pred hostlom pričakala šofer Magi in vodička Khanda. Takrat še nismo vedeli, kako nas bo ta 21-letna mulka, velika meter in pol, težka 40 kil, podučila o bistvu življenja. Zelo dolgo namreč kaka oseba v meni ni pustila tako globokega vtisa. Khanda še ni slišala za Kitajski zid, nikoli še ni zapustila Mongolije, angleško govori slabše kot jaz ter se v splošnem z nepomembnimi stvarmi ne obremenjuje. Obvlada ježo poltonskih kamel, zna zakuriti ogenj s kravjekom in pozna proces izdelave jogurta. Ne načrtuje bogatije, živi iz dneva v dan, je iskreno dobre volje. Ko je Magi pokazal, kam naj naložimo prtljago, so se mi oči zaiskrile. Uaz 452. Že doma sem guglal, kje je moč najeti legendarni ruski kombi s štirikolesnim pogonom, vendar neuspešno, zato sem obupal.
Najprej smo odšli na razgledno točko nad Ulan Batorjem. Čisto na vrhu griča je Zaisan Memorial, spomenik posvečen sovjetskim vojakom, ki so padli med 2. svetovno vojno. Med potjo proti nacionalnemu parku Terelj smo se dvakrat ustavili, prvič na kosilu v … recimo temu restavracija. Dejansko so bili ob cesti postavljeni gher (jurta) in dve mizi. Hrano je vsak naročil po želji, Khanda pa je za vse naročila čaj. Mojbog, tako zanič čaja še nisem pil. Čaj je bil mešan z mlekom in osoljen. Moji možgani se s dotično kombinacijo enostavno niso strinjali. Slano mleko običajno ne pomeni nič dobrega. Drugi postanek je bil pri muzeju koga drugega kot najslavnejšega Mongolca, Genghis Khana. Spomenik in hkrati muzej, star 10 let, visok 40 metrov, katerega je videti od daleč naokoli. V nacionalnem parku Terelj smo se nastanili pri družini, ki ima poleg lastnega še tri ghere. Oddaja jih turistom, nudijo pa tudi ježo konj, kar smo seveda izkoristili. Ogledali smo si ogromen kamen, ki naj bi bil podoben želvi, in ja, se strinjam, dejansko je podoben želvi. Proti večeru smo šli na sprehod do bližnjega hribčka, kjer se nahaja precej kičast, a prijeten budistični tempelj. Tam me je mongolska družina prosila, če jih lahko slikam. Khanda nam je prevedla, zakaj so hoteli, da jih prav jaz slikam. Baje zato, ker imam brado. Čudaki so tile Mongolci, vam rečem. Zvečer smo s Khando igrali enko. Kdor je izgubil, je moral iti plesat. Izgubila sta Špaco in Khanda. Po enem dnevu smo že šprehali po mongolsko. Semenoo pomeni živjo, pajtlaa pa hvala.

Rad imam države z visoko inflacijo


Pogled na Ulan Bator





Želva







15. dan: Mongolija. Celo dopoldne smo se vozili proti nacionalemu parku Hustai. Ugotovil sem, da imajo Mongolci precejšen občutek za estetiko. Gheri so od zunaj precej lični, okrašeni z barvnimi vzorci in lesenimi dodatki. Novejše hiše, sicer bolj v okolici glavnega mesta, so moderne, z veliko steklene površine in pridihom ameriškega ali angleškega stila, se pravi s precej lesa ali pa precej opeke. So pa proporcionalno precej manjše, kot smo jih vajeni mi. Po poti smo se ustavili, ker je Nataša hotela držati 25-kilogramskega orla (kondorja?). Ko ga je dobila na roko, ga je dvignila visoko v zrak in ga nasmejana držala par minut ter se z njim slikala iz vseh mogočih pozicij. Lastnik orla se ni mogel načuditi. Rekel je, da si upa orla pri južnokorejskih turistih redkokateri moški držati več kot deset sekund. Kaj je tako posebnega v nacionalnem parku Hustai? Divji konji. Leta 1993 je mongolska vlada začela s ponovno vpeljavo divjega konja Takhi, ki je nekoč že živel na tem območju, a je domenvno izumrl. Odšli smo jih iskati in so dejansko našli manjšo čredo. Zelo lepo, ampak konj je konj. Če bi ga srečal ob cesti, ne bi nikoli razbral, da je divji. To noč smo prespali pri pravi nomadski družini, čisto ob vznožju peščene puščave, sredi ničesar, obkoljeni s tisočerimi kozami, pa še Špacov povštr je dišal po kamelah. Najlepša lokacija za spanje na celotnem dopustu. Tako smo preživeli drugi dan v Mongoliji in spet smo se nekaj naučili – če greš izven Ulan Batorja, vzemi s seboj toaletni papir.





Da jih nebi vznemirili smo jih opazovali iz primerne varnostne razdalje




Obkoljeni s kozami, sredi ničesar



16. dan: Mongolija. Noč je bila naporna, saj se je spet vršil napet turnir enke. Zjutraj so nas pred gherom že čakale tamkaj parkirane kamele. »Odkameletali« smo do bližnjih sipin. Celotno doživetje sicer ni bilo nič posebnega, je pa bilo smeha in zabave vrh glave. Toliko, da smo pozabili vzeti vzorec mivke za spomin, kar je pri naši hiši postalo popularno. Na poti do jezera Ugii sem razmišljal o Mongoliji in življenju nomadov. Do obiska Mongolije sem mislil, da je nomadsko življenje že zdavnaj izumrlo in da ga sedaj izkoriščajo le še v turistične namene. Dejansko pa je 30% prebivalcev 3-milijonske države nomadov. Skupaj z drobnico se selijo iz kraja v kraj, v iskanju boljše krme in boljših vremenskih pogojev. Kljub nomadskemu življenju pa živijo popolnoma moderno in predvsem zeleno. Večino Mongolcev se vozi s hibridnimi toyotami prius. V gheru imajo vse komoditete 21. Stoletja; sončne celice, led luči, tv, internet, hladilnik, celo zmrzovalnik. Najpomembneje pa je, da živijo v neposrednem stiku z naravo. Glede kvalitete življenja nas Evropejce gladko prekašajo. Ceste, vsaj glavne, so v precej dobrem stanju, brez pričakovanih ogromnih lukenj. Sem pa opazil, da v trgovinah ni pretirano poskrbljeno za varstvo potrošnikov. Hrana oziroma deklaracije na njej so večinoma označene v jezikih, od koder jestvine izvirajo. Tako je denimo na jušnih vrečkah vse zapisano v kitajščini, dateljne krasijo nemška navodila, na testeninah pa je čas kuhanja zabeležen v hindujskem jeziku. Ob jezeru Ugii smo si pripravili kosilo. Lokacija je bila idilična, tik ob vodi in šamanskemu spomeniku. Le mušic, katerih na slikah ni videti, je bila milijarda. Khanda je zakurila par kravjekov in vsaj malenkost omilila situacijo. Nataša je medtem hotela fotrati krave s kruhom, pa ga niso hotele, verjetno so ga videle prvič in zadnjič. Prenočišče smo dobili tik ob jezeru in sicer pri mongolski družini. Pozno popoldne smo si sposodili gumenjak in odšli veslat. Tačas je Magi pripravil grill na mongolski način oziroma »grilja izpodpeke«. Odlično je bilo. Zvečer ponovno enka, tokrat smo zvabili tudi Magija. Kdor je izgubil, je moral narediti požirek tropinovca. Po ducatu iger je že kazalo, da se ga bomo pošteno skončali, zato je bilo potrebno umiriti konje. Azijci namreč zelo slabo prenašajo alkohol.

Kamele v nizkem štartu


Khanda v elementu




Magi je pripravljal večerjo, mi smo pa zravn čepeli



17. dan: Mongolija. Čas je bil za povratek v Ulan Bator oziroma UB, kakor ga imenujejo Mongolci. Na poti smo doživeli peščeno nevihto, odlična prilika za našo zbirko peska. Magi nas je pustil točno pred hostlom, kjer nas je tudi pobral. Pred slovesom smo vsakemu v zahvalo v roko stisnil 20€ napitnine. Zdelo se nam je kar veliko denarja glede na to, da smo po poti jedli v restavracijah, kjer je obrok redko presegel ceno 2€. Kasneje, ko smo šli na pico v bližnji »zahodno-franšizni lokal«, pa smo za 2 pici »Nomad« in pijačo plačali 40€. Medtem ko na mongolskem podeželju do čred drobnice gojijo visoko spoštovanje in se na cesti počaka vsako ovco ali kamelo, je v Batorju pesem povsem drugačna. Pešec je zadnji člen v prometni verigi in če je le moč, se ga poskusi povoziti celo na njemu namenjenemu prehodu.



18. dan: Dan je bil v celoti namenjen Ulan Batorju. Najprej smo šli pogledat največji kip Bude v zaprtem prostoru. Nekaj takega. Špaco je moral plačati kar 4€, da je kip lahko snemal iz vseh zornih kotov. Mongolija ima za uradno pisavo cirilico, vendar se trudijo ponovno uveljaviti staro mongolsko pisavo. Mladina in otroci jo že obvladajo, starejši, rojeni pod sovjetskim vplivom, pa ne. Kasneje smo se v centru dobili s Khando in njeno sestrično Davajaargal. Naj vas ime slednje ne preseneti. Tudi Khanda ni Khanda, temveč Khandjamts, a smo jo poslovenili. Peljali sta nas na »black market«, ogromno tržnico s kitajskim materialom. Jaz sem si kupil tranzistor, Špaco gate, Nataša pa nič. Po mestu smo se premikali predvsem s taksiji. Cena na kilometer je 1000 enot njihovega denarja, kar znese približno 0,3€. Naivne turiste verjetno oskubijo z desetkratno ceno. No, nas bi sigurno. V parku smo najprej najeli štirikolesno kolo in se nanj skobacali vsi, v nadaljevanju pa smo se pomerili v streljanju z lokom, kar je bila spet Khandina ideja. Zvečer pa se je pred obiskom koncerta, ki se je ravno odvijal v centru, zgodil preobrat. Pri lokalnem brivcu sem se ostrigel in obril. Naveličal sem se mudžahedinskega stila. Na kitajska tla sem naslednji dan hotel stopiti urejen, kot gospod.










19. dan: Ulan Bator – Peking. Ob 6h30 smo imeli organiziran zastonj prevoz do železniške postaje. Kljub temu, da je zajtrk uradno na sporedu od 9h dalje, nas je ob 6h že čakal na mizi. Resnično smo se tukaj dobro počutili in prav vsakemu, ki bo potreboval prenočišče v UB ali organizacijo večdnevnega izleta, priporočam obisk strani http://camel-track.com/. Jaz se bom sigurno še vrnil. Ne vem, ali je Mongolija res država tako prijaznih ljudi, ali je bila le naša Camel track ekipa taka. Še nikoli v življenju mi pri srcu ni bilo tako težko zapustiti obiskane države. Depresiven sem bil vse do večera. Na vagonu smo imeli zdolgočasenega upokojenega Malezijca, ki se je v eni rundi odločil narediti celotni traso Moskva – Peking. Sedem dni vožnje, brez postanka. Na meji nas je pričakala najprej mongolska, nato pa še kitajska kontrola. Dokumente sta pregledovali dve kitajski policistki. Prva nas vpraša, od kod prihajamo. Slovenija, odgovorimo. Pogleda nas in reče: »Aha, okej, že vem, že vem.« Pogleda kolegico in ji hladnokrvno zaupa: »Slovaška.« Po mejnih formalnostih je prišel čas menjave podvozja vlaka. Rusi oziroma Sovjeti so namreč zgradili železnico s širšimi tiri. Baje zato, da bi imele sosednje države z njihovimi vlaki v primeru napada otežen prodor na sovjetsko ozemlje. Še pred koncem menjave smo vsi trije zaspali.

Gremo dalje



20. dan: Peking. Ko sem se zjutraj zbudil, sem takoj začutil, da potujemo precej hitreje kot prejšnje dni. Tudi pogled skozi okno je razkrival precej bolj razgibano pokrajino, polno viaduktov, predorov, akumulacijskih jezer in razvite prometne infrastrukture. Bili smo že tik pred Pekingom. Tokrat nam je pripadel zajtrk v vagonu z restavracijo. Kakopak jajce in riž. Zraven sem dobil dve palčki, za kateri sem najprej pomislil, da sta gresina. Nato pa grenko spoznanje – šlo za nadomestek žlice in vilice. Že navsezgodaj smo torej doživeli kulturni šok. Na železniški postaji v Pekingu smo se namerili dvigniti juane, vendar je bilo vse napisano v kitajščini. Zato je Nataša raje odšla na banko, kjer je za menjavo 35€ potrebovala petdeset minut. Potem, ko smo se raztovorili v hostlu, smo se šli okrepčat. Trije polni obroki so nas stali 7€, kar se nam je za skorajšnji center Pekinga zdela zelo spodobna cena. Med kosilom smo na spletni strani, kjer se spoznavajo moški in ženske, dobili novo vodičko. Peljala nas je do prepovedanega mesta. Moram reči, da sem bil precej razočaran. Čisto ob vhodu poteka štiripasovnica polna prometa, turistov milijarda. Kitajskim turistom smo se zdeli bolj zanimivi od lokalnih znamenitosti, saj sem kar s sedmimi naredil selfie. Zvečer smo si privoščili pekingško raco in pivo. Osebno mi kultura Kitajcev zelo ustreza, saj sem si lahko mirne duše vrtal po nosu, pljuval po tleh in rigal, s čimer nisem prav nič izstopal iz povprečja. Nataša z mojim ravnanjem ni bila najbolj zadovoljna, vendar se je med obiskom tuje države pač treba prilagoditi in se držati njihovih pravil.


Naša zadnja postaja











21. dan: Peking. Za predzadnji dan smo si pustili še eno svetovno atrakcijo, ki jo je pač treba videt. Kitajski zid. Iz Pekinga so vsaj tri opcije. Prva je Badaling, najbližja Pekingu, vendar še Kitajci pravijo, da je tam gužva. Druga je Mutyanyu. Nekoliko bolj daleč, ni toliko turistov. Tretja je Jin Shan Ling. Ta je najbolj oddaljena in ni tako popularna. Izbrali smo srednjo opcijo. Tik ob vznožju zidu smo kupili vstopnice za ogled slednjega, z dodatkom žičnice, ki nas je peljala gor, ter tobogana, po katerem smo se spustili dol. Turistov je bilo nepričakovano malo. V daljavi sem zaslišal »u tu je pej visoko«. Po čudni kemiji smo na zidu srečali Martina in Urško, Tolminčana in Novomeščanko-Postojnčanko. Že več let živita v Xiamenu in sta v Peking prišla urejat dokumente. Sprehod po zidu smo nadaljevali skupaj, zvečer smo se pa dobili na rundi. Izvedel sem kar nekaj zanimivosti in anekdot o življenju na Kitajskem. V Pekingu so prepovedali vse mopede, skuterje in tricikle na notranje izgorevanje. To pomeni, da so domala vsi dvokolesniki predelani na elektriko. S tem prispevajo k bistveno boljšemu zraku, je pa sprehajanje po mestu precej bolj nevarno, ker motorista enostavno ne slišiš.











22. in 23. dan: Peking – Kijev – Benetke. Že navsezgodaj je pripekalo za vse soude. Na obrobju mesta smo si ogledali Summer Palace, kjer je točno tako, kot si človek predstavlja Kitajsko. Po zidih narisani zmaji, jezera z barčicami, ženske v tradicionalnih nošah in povsod posejani templji. Tukaj so svoj oddih iskali cesarice in cesarji. Bilo je tako toplo, da smo morali na vsakih petsto metrov hoje poiskati senco. Po konkretnem kosilu, varianta »pojejkolikorupaš«, so naše misli že zahajale proti domu, saj je bil ob 2h30 na spisku let do Benetk, s prestopom v Kijevu. Ko smo pešačili proti letalu, sva s Špacotom še zadnjič z užitkom pljunila na tla. Sam sem pa še nediskretno kupček podrl. To je poleg nas storil še ducat sopotnikov, največji kitajski domoljubi pa so na tla še šmrknili. Leteli smo z Ukraine Airlines. Izbrali smo precej zanimivo pot do Kijeva. In sicer čez Kazakhstan, Kaspijsko jezero, Azerbajdžan, Gruzijo, Črno morje in v Ukrajino. Rusiji smo se na veliko izognili. Sklepam, da nas bi Rusi z veseljem razstrelili. No, po kratkem prestopu v Kijevu smo se varno vrnili domov. Kaj naj rečem. Tabulš dopust. Tako transibirska kot Mongolija za nas še nista rekli zadnje besede!



Summer palace

Pisanje z vodo





Volčja Draga in okolica iz letala :)