26. julij 2018

Turčija, Gruzija, Armenija 2018 2.del



8. dan: Nekaj o znamenitih balonih. Ti niso v zraku cel dan, marveč samo zjutraj nekje med 6h in 8h, pa še to le ob lepem vremenu oziroma po blagoslovu oziroma zeleni luči državne službe, ki uravnava lete. Kar dalje pomeni nič letov brez računa. Slednje mimogrede velja za celotno Turčijo. Glavne znamenitosti so v lasti države, zato dobiš račun za vsako vstopnico, parkiranje in vsak spominek. Kar dobro so si podredili sivo-črni trg. Cena leta z balonom je okoli 150€ na osebo. Ker je to predstavljalo četrtino našega dopustniškega proračuna, se za ta luksuz kakopak nismo odločili. Smo pa ob ranem jutru splezali na bližnji grič in v družbi 25.000 Kitajcev delali selfije. Po pristanku balonov smo pot nadaljevali. Turški cestni infrastrukturi, mostovom in tunelom se nisem mogel načuditi, pozitivno pa me je presenetila tudi kmetijska mehanizacija. Vse novo in na nivoju, traktorji John Deere, New Holland. Pri nas pa stari IMT-ji in FIAT-i. Peljali smo se čez ogromne nasade marelic in jih seveda na obcestnem štantu tudi kupili. Tem dlje kot smo se vozili na vzhod, bolj je hrana postajala sumljiva. V mestu Malatya smo se zato ustavili na pici in sicer v postojanki ameriške verige »restavracij« Dominos. Cilj dneva je bil podnožje gore Nemrut Dagi, cesta se je vila v višave. Nekje sredi ničesar smo ob cesti zagledali dve babici, ki sta vlekli ogromno vrečo za smeti. Chris je kot pravi kavalir skočil iz avta, prijel za vrečo in se po strmini povzpel do najbližje parkiranega avtomobila. Hvaležni ženski sta mu pomahali in mu nakazali, naj smeti prinese spet dol in jih vrže v bližnji smetnjak. V avto se je usedel ves od blata umazan. No, tolažil se je, da je bilo blato v vreči za smeti. Prenočišča nismo rezervirali prek spleta in ga na ta račun seveda preplačali. Približno 60€. Lastnik naju je s Chrisom sicer takoj polaskal, da izgledava kot prava Turka. Še posebej Chris. V hotelu je poleg nas bival vodič, s katerim smo se ob čaju zapletli v pogovor o tem in onem. Povedal je, da je s trenutnim vodstvom države skrajno zadovoljen, saj je razvoj očiten. Alkohol menda pije približno 20% Turkov, Buraka iz slovite televizijske nadaljevanke ne pozna. Zaupal pa nam je dober trik, s katerim si lažje zapomniš besedo »teşekkür ederim«, v turščini »hvala«. In sicer tako, da v angleščini na hitro izgovoriš besede čaj, sladkor in sanje, torej »tea«, »sugar« in »dream«. Se pravi »teesugardrim«. (Mimogrede, Kaja v turščini pomeni skala). Pred poslovitvijo nam je zaupal še pot za naslednji dan – narisal jo je na hrbtno stran slike iz Meke. Rekel je, da naj zemljevid, ko ga odrabimo, nikar ne odvržemo v smeti, pač pa naj ga zažgemo, kar naj ne bi bilo žaljivo za vernike in Alaha. Prevozili smo 506km.











Hotel na idilični lokaciji

9. dan: Ob deževnem in meglenem jutru smo se odpravili na osvojitev Nemrut Dagija. Ovinkasta cesta se je vila v nedogled, zaradi megle ni bilo videti ne vrha nad nami, ne prepada pod nami. Kilometer pred ciljem nas je pričakala zapornica ter ogromen nov turistični objekt. Očitno je bilo, da je zgradba namenjena masovnemu turizmu, žal pa smo bili mi edini gostje. Za nadaljevanje poti smo se poslužili uradnega prevoza na Nemrut Dagi, 1€ na osebo. Z računom. Še prej smo spili kavo, 2€ na osebo. Brez računa. Vrh 2134 metrov visoke gore je bil pričakovano zavit v meglo. Pred 2000 leti so na vrh gore postavili med 8 in 9 metrov visoke kipe, ki je zob časa že pošteno načel. Glave kipov so zaradi potresov odletele. V bran dodatnim poškodbam jih na prvoten položaj ne kanijo več postaviti. Po ogledu Nemrut Dagija smo se držali načrta vodiča, ki smo spoznali prejšnji večer. Obiskali smo rimski grad in antično poletno rezidenco Arsemio. Nekje na poti smo zavoljo s peskom dodobra naloženega tovornjaka, ki se je vkopal, obtičali v zastoju. Počakati je bilo treba na voznikova kolega, da sta vozilo naposled osvobodila. V Diyarbarkiru smo menjali denar in šli na pico, seveda v Dominos. Predviden čas prihod na ciljno točko dneva je bil pozno popoldne. Ob dobri glasbi – mimogrede, turške radijske postaje sploh ne vrtijo zahodnih hitov - smo vijugali proti Tatvanu. Kakopak ni šlo po načrtih. Na cesti, ki je spominjala na našo soško, smo zaradi čelnega trčenja tovornjakov obstali v koloni, dolgi 10km. Po 3 urah čakanja sem si odšel ogledat situacijo, vendar sem po par kilometrih obupal in se obrnil. Vsak drug šofer me je ustavil in me po turško ogovoril, češ kaj se dogaja. Ker znam po turško samo besedo štiri, sem vsakemu rekel »dort kilometer karambol« in skomignil z rameni. V Tatvanu smo spali v najbolj luksuznem hotelu na poti, plačali smo 40€ za štiri osebe, zajtrk vključen. Edina kritika leti na receptorje, ki niso znali besede angleško. Niti za izraz »reservation« še niso slišali. Prevozili smo 240km.


V sprejemni sobi samo mi










Zemljevid, ki nam ga je narisal vodič




10. dan: Sprehodili smo se po objezerskem mestu Tatvan. Videti nismo imeli kaj dosti, edino cigani so mi hoteli prodati otroka. Za nakup se nisem odločil, saj ni imel dokumentov, pa še kadilec je bil. Ob mestu se dviga mogočni speči vulkan Nemrut Gölü, ki pa je bil odet v gosto meglo, zato smo ga raje preskočili. Pardon, obvozili. Pot nas je ob jezeru Van vodila skoraj do iranske meje, kjer smo zavili na sever. Po poti smo se ustavili na čaju ob Muradnijskih slapovih. Peljali smo se ob 3532 metrov visokemu vulkanu Tendurek Dagi, katerega območje je bilo v celoti pokrito s črno kamnino – ostanki lave. Počutili smo se, kot da se peljemo po drugem planetu. Cilj je bilo kurdsko mesto Dogubeyazit, po novem eno najlepših mest, kar sem jih obiskal. Hotel smo poiskali čisto v centru, cene se ne spomnim, ni pa bistveno odstopala od povprečja. Zvečer smo šli na ogled palače Isak Paša, s katere smo imeli prekrasen pogled na Dogubeyazit. Prevozili 298km.



Otrok na preizkušnji







Iranci vozijo gorivo







11. dan: S Chrisom sva bila že zgodaj zjutraj spet na Isak Paši, da sva v objektiv ulovila jutranje sonce. Babam se ni ljubilo. Uspelo nam je ujeti tudi 5137 metrov visoko goro Ararat, za armensko ljudstvo zgodovinsko zelo pomembno goro, ki se sicer nahaja v Turčiji. Turčija in Armenija se sicer nimata radi, zato imata vse kopenske meje zaprte. Naslednji cilj je bilo še eno zelo pomembno armensko srednjeveško mesto, ki se danes prav tako nahaja v Turčiji, in sicer so bile to ruševine Ani. Na pot tja se je navigacija z nami malce pohecala, tako da smo približno 80 kilometrov vozili po zelo slabi, blatni cesti. Tako slabi, da je traktorju v hrib pomagal mimoidoči bager. Polče pomoči seveda ni potreboval. Na meji z Gruzijo je bil bolj kot ne smeh, zdolgočaseni cariniki so se norčevali iz našega Polčeta. Takoj čez mejo je Kajo že dodal prvi Gruzijec na Facebooku – kako, odkod, nobenemu nič jasno. Spali smo v prvem večjem mestu čez mejo, Aspindzi. V centru mesta smo zagnali Booking.com in rezervirali 2 sobi za skupno ceno 34€, vključno z zajtrkom. Ko smo prispeli na lokacijo, nas je lastnik Soso že čakal ob cesti in nam mahal. To je bilo najbolj gostoljubno prenočišče na celotni poti. Soso, s katerim smo se sporazumevali po nemško, saj ima sestro poročeno z Nemcem, nam je po namestitvi v sobe prinesel zakusko ter pol litra domačega šnopca. Malo je pokramljal z nami in se poslovil, vse skupaj na skrajno nevsiljiv način. V znak spoštovanja smo spili ves šnopc. Naslednji dan nas je čakal kraljevski zajtrk, za njim pa še pol litra šnopca za na pot. V glavnem, če se znajdete v Aspinadzi, vsekakor prenočite pri Sosotu. Priporočam! Prevozili 450km.







Ani Ruins







12. dan: Od Aspinadze do armenske meje je bila cesta katastrofalna. Kot v Senegalu leta 2013. Na meji nas je pričakala podobno katastrofalna kolona. Še dobro, da smo bili prvi v vrsti. Po birokratski bitki smo se usmerili proti Jerevanu, vmes zapeljali v naliv, med katerim je bilo na cestišču kakih 30 centimetrov vode, promet pa je sicer potekal bolj ali manj nemoteno. Ob poti sem videl tablo »avtopralnica in hitri pregled podvozja« in se poslužil uslug glede slednjega. 62-letni mehanik mi je ponosno razkazal njegovo 62 let staro volgo. Govoril je zelo dobro italijansko, kljub temu, da ni bil nikoli v Italiji. Naučil ga je italijanski prostovoljec, ki je sodeloval pri popotresni obnovi njegove vasi leta 1988. Požegnal je brezhibnost Polčeta, za storitev pa ni hotel nič. Malo pred Jerevanom smo kupili 3 kilograme jagod za 3€. Segnile so še preden smo jih utegnili pojesti. V Jerevanu smo se za dve noči utaborili v hostlu. Prevozili 267km.













13. dan: Po napotkih Tilena iz Jerevana smo si ogledali več ali manj vse, kar je ponujal center mesta. Ljubezenski park, Jerevanske stopnice in seveda najpomembnejše – nabavili smo originalen armenski konjak Ararat. Konjak ima kar pestro zgodovino, med drugim je bilo to Stalinovo najljubše poslovno darilo, angleški predsednik vlade Churchill pa je bojda letno naročeval kar po 400 steklenic le-tega.





14. dan: Zjutraj smo se napotili na skrajni vzhod Armenije, do jezera Sevan. Tam smo obiskali cerkvico na polotoku. Cerkvica je bila prvotno zgrajena na otoku, vendar se je jezero Sevan zavoljo sovjetskih posegov v naravo znižalo za približno 20 metrov. To je bila naša poslednja točka v Armeniji. Nekako se mi zdi, da pristne Armenije nismo doživeli. Država ostaja moj dolžnik. Mejnih formalnosti za ponoven vstop v Gruzijo smo se rešiti dokaj hitro ... in že smo se vozili proti Tbilisiju. Preko dobrega starega portala Booking.com smo rezervirali beznico za 35€ na noč, tokrat brez zajtrka. Prenočišče je izgledalo res obupno, pa še nobenega ni bilo, da bi nas sprejel. Kljub temu, da je bilo vse odprto. Po videnem smo rezervacijo preklicali in se nastalili v bližnji obnovljen hotel. Na Booking.com so sobo za štiri osebe ponujali po 60€ z zajtrkom. Na recepciji pa smo se zmenili za ceno 43€. Tokrat se Booking torej ni izkazal za najboljšo opcijo. Prevozili 361km.





                                                                                                                                                                                             

1 komentarji:

vojc pravi ...

Fajn, ane. Bil sem dvakrat v teh krajih in vedno užival. Tudi ceste so v Armeniji in Gruziji najbrž že kar zrihtane, še leta 2010 pa je bilo obupno. Je bilo paa vaše potovanje s tem avtučkom najbrž kar naporno...Dobro ste tole izpeljali, ni kaj...

Objavite komentar