5. november 2013

Azerbajdžan 2013, 2.del



4. dan: Zjutraj nas je na vhodu ustavil 'šef' hotela in nam povedal, da moramo doplačati pet manatov, saj smo v sobi za štirih prenočili v petih. Nateg številka štiri. V Seki smo prišli po severni strani mimo mesta Samaxi. Mimogrede, slednje Lonely Planet označuje za 'zelo panoramsko'. Očitno smo preveč siti slovenskih lepot, saj se nam ni zdelo nič posebnega. Nazaj smo se zato vračali po po jugu mimo Yevlaxa in Kurdamirja. Še posebej velja izpostaviti relacijo Seki-Yevlax, ki je na trenutke res dih jemajoča. Preden smo se zvečer odpravili v mesto, smo se ustavili še v Yanar Dagu ali 'gorečemu hribu'. To ni prispodoba - pred približno šestdesetimi leti je namreč pastir na hribu, iz katerega uhaja plin, po nesreči zanetil ogenj. Od takrat naprej gori brez prestanka. Na vhodu nam je varnostnik v polomljeni ruščini povedal, da vstopnina za pet oseb znaša pet manatov. Ko pa je prišel še njegov kolega, se je v perfektni angleščini popravil - za pet oseb smo plačali deset manatov. Nateg številka pet.

Nekoliko smo zašli...

Aliev hvala za elektriko!

Granatno jabolko



Yanar Dag




5. dan: Zgodaj zjutraj smo najeti avtomobil vrnili v posojalnico. Agent nam je povedal, da je prišlo do napake pri sporazumevanju. Cena je bila sto manatov na dan, ne petinšestdeset. Nekaj časa smo se pregovarjali, po par telefonskih pogovorih z raznimi posredniki in turistično agencijo, ki nam je rentacar priskrbela, pa smo pristali na ceno osemdeset manatov na dan. Nateg številka šest. Prvič na potovanju smo zavili v večji trgovski center. Preverjal sem cene in ugotovil, da so popolnoma poravnane z našimi oziroma prej višje kot nižje. Tudi zadnji dan našega izleta v Azerbaijan smo preživeli na ulicah Bakuja. Med vsemi tistimi stolpnicami, marmorjem, tlakovci in sterilno čistočo sem nekaj pogrešal. Nekaj, kar občutiš v evropskih prestolnicah. Svojevrstno sproščenost in spontanost prebivalcev, ki so tisti kraj izoblikovali skozi desetletja, stoletja, celo tisočletja. Tega v Bakuju ni. Vse skupaj deluje preveč planirano, začrtano in umetno, kot da mesto ne bi dopuščalo minimalne deviacije od 'norme'. Na celotnem potovanju smo srečali tri iskreno srečna živa bitja. Psa, ki smo ga čohali na bencinski črpalki. Dva šolarja, ki sta slikala starejši par in mladeniča, ki je poslušal Natašo, kako se pogovarja z mačko. Zvečer smo se s kitajsko-londonskim taksijem za dvanajst manat odpravili na letališče. Pri vaganju osebne prtljage je zmagala Nataša s 3.0 kg, Jure je imel za 3.2 kg, jaz za 3.4 kg, Darjan za 3.7 kg, Moja zobna asistentka pa za x.x kg.


Ilham Aliyev ali kako se mesto ustavi ob njegovem prihodu

Flame towers 

Tipičen podhod



Baku, da ali ne? Zanimiva eksotična destinacija za 'city break'. Dobra alternativa klasični Barceloni ali Londonu, ki pa je zanimiva predvsem kot odskočna deska za centralno Azijo. No, mogoče je pa vseskupaj le nateg številka sedem.

Azerbajdžan 2013, 1.del

Avtor: Tomi N
Sopotniki: Nataša T, Jure P, Kaja M, Darijan V

Azerbaijan oziroma Azerbejdžan. Kam greš? V Azerbajžan? Azerbadžjan? Azerbažan? Azerbadian?

Ponavadi se zatakne že pri imenu. Naslednja klasična pripomba, ki te s strani znancev doleti pred odhodom, je: ''Uuu, tam, kjer je bila Eurovizija! In kaj za vraga greš tja počet?'' Grem pač, ker tam še nisem bil.

Najprej nekaj kratkih informacij o vizumu. Dobi se ga v Ljubljani v 'podružnici' avstrijske ambasade. Priporočam, da se prej najavite, in to ne par dni, ampak par ur prej, saj so zelo nepredvidljivi in hitro zaprejo zaradi nenapovedanega 'praznika', 'opravkov' ali pa enostavno zato, ker je petek. Vizum stane 65€ na glavo. To ni edini strošek. Za kurirja, ki zadevo pelje poštempljat na Dunaj, namreč računajo 50€, prav tako na glavo. Če se izgovorite, da ste 'podmladek ljubiteljev 2. svetovne vojne' ali 'da je vaš dedek poznal Mehdija Mihajlota Husejnzade', boste lahko dobili kakšen popust. Sicer pa so neomajni in trdi pogajalci. Na vizum se čaka približno dva tedna, vmes vsaj enkrat izgubijo vse podatke. Res pa je, da glede popolnosti slednjih niti ne komplicirajo preveč.
No, ko zapraviš 120€ za vizum in 80€ za letalsko karto, se zabava lahko začne.

1. dan: Že skoraj standardni ekipi (jaz, Jure, Nataša) sta se pridružila še Moja zobna asistentka in Darjan. Letos smo se že tretjič odpravili proti Budimpešti. Prvič smo šli z unotom, drugič s hroščem, v tretje pa z alfo. Parkirali smo na naključnem prakirišču nekaj kilometrov pred letališčem (18€ za pet dni, prevoz do aerodroma je vključen v ceno). Za preganjanje dolgčasa smo nabavili en Unicum ter počakali na let, ki je bil na sporedu pet minut pred polnočjo.

2. dan: Na izhodu iz letališča me je začudila odsotnost nadlegovalcev. No, ni minilo pet sekund in že so nas obkolili taksisti. Dvajset manatov je bila prvotna cena do centra. Mimogrede, deset manatov je slabih deset evrov. Dogovorili smo se za petnajst manatov in se v šestih zbasali v daewooja. Cesta do Bakuja je bila kar impresivna. Štiri- do šestpasovnica, ki je bila zaradi zgodnje ure pretežno prazna. Na vsak kilometer pa levo in desno babuška s sirkovo metlo v polnem delovnem zagonu. Na cilju je taksist pri Alahu prisegel, da nima za vrniti dva manata. No, smo mu verjeli. Nateg številka ena. Pomalicali smo sladico iz cimeta in se odpravili do hostla, ki se je nahajal v samem centru, v starem mestnem jedru. Plačali smo za dve noči. Hostel smo rezervirali že od doma in plačali 10% vnaprej, vendar se je lastnica nekaj izgovorila, tako da smo plačali polno ceno. Petnajst manatov na dan za eno osebo. Nateg številka dve. Popoldne in večer smo izkoristili za konkreten sprehod po mestu. Mesto je urejeno v nulo, na trenutke deluje že prav kičasto. Land cruiserji so tako pogosti kot pri nas clioti. Na vsakem koraku si lahko videl popolnoma novo lada nivo ali lada rivo. Da je standard precej višji kot pri nas, smo najbolj občutili v lokalih. Vrček piva stane nekje med poldrugim in tremi manati. No, verjetno igra pri tem vlogo tudi to, da so v osnovi muslimanska država. Čeprav po mini krilih in dekoltejih domačink tega ne bi nikoli rekel.

Welcome to Azerbaijan


Hilton hotel

Obala

Zapuščene knjige



Nacionalna specialiteta kebab


Politiko sem namenoma izpustil iz potopisa, vendar trgov, ulic, muzejev, stolpnic z imenom Heydar Aliyev ne moreš spregledati

Nacionalno pivo v muslimanski državi

Flame towers

Staro mestno jedro

Vhod v naš hostel

Hostel


Maiden tower

Večni ogenj

Baku by night

3. dan: Najeli smo avtomobil. Hyundai tucson, katerega smo ljubkovalno poimenovali hyundai tucson, stal nas je 65 manatov na dan. Odpravili smo se v 300 kilometrov oddaljen Seki. (Şəki) Prebijanje skozi mesto je bil pravi pekel, ko pa smo prišli na podeželje, smo se lahko oddahnili. Če ne štejemo barakarskih naselij na obrobju Bakuja, so ostala mesta večinoma lična in urejena, ceste pa precej boljše kot pri nas. Veliko se še gradi in širi. Tudi tukaj nam je zahodna propaganda zameglila pogled. Da nas teli Azerbaijžanci nategujejo, smo sumili vse od začetka. Ko pa smo v enem lokalu za pet čajev plačali deset manatov, v naslednjem pa manj kot enega, je naša domneva dobila potrdilo. Po tem, ko sem v neki beznici videl, kako je natakarica osemsto evrov vredni iphone upala polniti pri mizi, za katero so sedeli zelo sumljivi osebki, sklepam, da v Azerbaijanu ne kradejo. Ampak ko je treba koga nategniti, so pa taprvi. To s čajem je bil torej nateg številka tri. Zvečer smo prišli v mesto Seki, prijetno gorsko vasico, izredno popularno turistično destinacijo za domačine. Po podatkih turistične agencije je bilo sicer v mesecu oktobru registriranih le slabih trideset tujcev. Za štiriposteljno sobo smo plačali 48 manatov. Odmaknjenost prestolnice se je poznala tudi v cenah. Za dve vodki smo v trgovini plačali 2,2 in 2,8 manatov. Tretjo smo si pa privoščili in zanjo odšteli cele tri manate.

Izredni tehnični? :)

Tržica


Heydar Aliev Cultural Centre


Prometni zamašek

Work in progress


Babuška z metlo


Veliko vode priteče iz kavkaza...


Prihod v Seki

Albanski pečat v Sekiju

Seki


Trio za manj kot 10€