9. december 2015

Filipini s prestopom v Dubaju 2015, 1.del

Avtor: Tomi
Sopotnica: Nataša

Kako smo pa na Filipinih končali?? Nič lažjega. Izbereš dve letalski družbi, ki nista več na črni listi, prestopiš v Kievu, kjer je letališče nenormalno neprometno, in se v vsako smer voziš dva ali tri dni. 

Konec januarja sem na spletni strani Posvetu.si zasledil akcijo filipinskega prevoznika »Cebu« in sicer Dubaj-Manila-Dubaj za 26€ na osebo, povratna. Brez pomisleka sem kupil dve karti za termin konec oktobra, vedoč, da tudi če bom ostal doma, me izguba 52€ ne bo pretirano pekla. Čez leto sem spremljal lete do Dubaja, vendar se bodisi datumsko ali finančno niso izšli. Avgusta je Ukraine Airlines ponudil povratne karte Dunaj-Kiev-Dubaj, ki so mi terminsko ugajale in sicer za spodobnih 220€ na osebo. Prodano.

246€ do Filipinov in nazaj. Ne sliši se slabo.

Filipine sestavlja 7.107 otokov. Koliko se jih da videti v dveh tednih? Midva sva se odločila, da bova ob vsakem obisku Filipinov obdelala po en otok, začela pa sva z največjim, otokom Luzon.

1. dan: Že zaklenem stanovanjska vrata in se odpraviva v smeri letališča, ko Natašo vprašam, če je vzela kopalke. Seveda jih ni. Kdo bi si mislil, da je na Filipinih 30°C, ko je pri nas dvajset in več stopinj manj. Po večernem letu iz Dunaja v Kiev sva počakala na naslednji let v Dubaj, ki je bil napovedan za prihodnji dan zjutraj. Prespala sva na letališču, na super udobni oblazinjeni klopci.

Kyiv Boryspil international airport

2. dan: Po formalnostih na dubajskem letališču je takoj sledil kulturni šok. Metro z letališča v center mesta je bil razdeljen na moški in ženski del. Že doma sva rezervirala hotel na spodobni lokaciji, ob eni glavnih avtobusnih postaj (link hotela). Cena približno 50€ na noč za dve osebi. Ta Dubaj sploh ni drag. Med sprehajanjem po mestu sva se ustavila v afganistanski restavraciji. Dve porciji riža, meso, 3x voda. Slabih 9€. Ta Dubaj sploh ni drag. Želela sva si lepo sliko Burj Al Araba ali sedem-zvezdnega hotela v obliki jadra, vendar zaradi gradbišč to skoraj ni bilo mogoče. Sva pa naključno končala na peščeni plaži, kjer se po napornih delavnikih družijo indijski, bangladeški in indonezijski delavci. Na splošno se mesto, ko pade mrak, precej razživi ter postane podobno pravi mali Indiji.



Ženski in moški sektor

Pljuvat se ne sme





Burj Al Arab









3. dan: Čez noč se je ura premaknila na zimski čas, tako da pol dneva nisva bila prepričana, koliko sploh je ura. Kasneje sva ugotovila, da v Združenih Arabskih Emiratih ure ne premikajo. Logično, če pa nimajo zime. Kljub temu, da je po dubajskih ulicah precej prahu in mivke, so avtomobili vsi zglancani v nulo. Sumim, da v primeru umazanega avta dobiš kakšno kazen. No, v tem primeru, bi jaz najverjetneje končal v zaporu. Obiskala sva nekaj šoping centrov. In ne, niso kot naša Qlandija. V enem so imeli pravega dinozavra, akvarij in drsališče. V drugem pa čisto pravo smučišče in dirkalnik formule ena. Iz tretjega je dostop do najvišje stavbe na svetu – Burj Khalifa – visoke kar 828 metrov. Karte za Burj Khalifo sva kupila že mesec dni prej, ker jih na licu mesta ni mogoče dobiti. Plačala sva približno 30€. Če bi hotela čisto na vrh, bi nas stalo 130€. Na osebo, seveda. Jedla sva v menzi. Dobrih 5€ za procijo pašte bolognese in porcijo tortelinov z gorgonzolo. Žejo sva pogasila z lokalno pijačo z okusom po zdravilih. Kot rečeno – ta Dubaj sploh ni drag. Še nekaj glede prevozov po mestu. Kupila sva vsak svojo kartico javnega prometa, naložila nekaj denarja in za vsako vožnjo z avtobusom ali metrojem odštela približno 2€. Ne, ta Dubaj sploh ni drag. Po mestu sem se sprehajal v živo zeleni majici z napisom »Navijam po Laško« in razen enega srba me ni nihče pogruntal.

Zvečer sva na letališču ugotovila, da čeprav sva pošteno plačala 26€ za povratno karto do Manile, prtljaga ni vključena. Primorana sva bila dokupiti dodatno prtljago in vse stlačiti v en nahrbtnik. To nas je na licu mesta stalo 50€. Dodatno prtljago za povraten let sva kasneje raje kupila preko spleta in plačala 20€. Med čakanjem na check in-u sem opazil, da je bila Nataša z velikim naskokom druga najvišja v vrsti.

Faktor 90

Burj Khalifa







Pogled z Burj Khalife

















Smučišče



4. dan: Pristanemo v Manili. Na letališkem WC-ju je ponovno sledil kulturni šok. Avtomat za papirnate brisače ni na senzor, pač pa je treba papir ročno vleči ven. Taksiji na letališču so zgodba zase. Ker imajo »monopol«, so cene dvignjene v višavo. Iz prvotnih 1450 pesosov-php (29€) sva se z barantanjem komajda dogovorila na 750 php (15€). Šele kasneje sem se spomnil, da bi moral na »departure« ogovoriti prvega taksista, ki je pripeljal stranko na letališče. Za isto relacijo bržkone ne bi plačal več kot 200 php (4€). Na napakah se učimo. Pa naslednjič. Zvečer sva imela nočni avtobus iz glavnega mesta Manile na skrajni sever v vasico Banaue. Avtobus nas je stal 450 php na glavo (9€) (www.ohayamitrans.com). Še prej pa Pizza Hut.


Naš prvi taksist, strasten ljubitelj smsanja

Manila

Čakanje na avtobus

5 v vrsto

5. dan: Po 10-urni agoniji smo prispeli v Banaue. Za sobo v hotelu sva izprsila 500 php na noč (10€). Ne bom ga ravno priporočal, saj ni imel niti električnih vtičnikov v sobah in sva morala na recepciji fehtariti, da sva polnila telefone. Po nekaj letih obiskovanja muslimanskih držav tretjega sveta me je prav čudilo, da sem dobil za večerjo prašiča na krožnik.

Popoldanski pogled iz hotela

Ali mi preveč kompliciramo z elektriko ali pa Filipinci premalo

6. dan: Prvič sva občutila časovni zamik, saj sva se zbudila ob 3h zjutraj. Ob 6h sva bila zmenjena z našim vodičem Danilotom, da nas zapelje do začetne točke celodnevnega trekinga. Danilo je znal celo tri slovenske besede; »zvone«, »seruga« in »gremogremo«. Za povraten prevoz sva plačala 1000 php (20€). Kasneje, ko sva dobila občutek za denar, sva ugotovila, da je bil to popoln nateg. Ampak na napakah se učimo. Naslednjič zagotovo. To je bil eden najlepših dni na našem potovanju. Med riževimi terasami sva prehodila 11 kilometrov, za kar sva potrebovala dobrih 6 ur. Opazila sva, da je imela večina turistov lokalne vodiče, a bi v dobi pametnih telefonov in GPS-ov šlo tudi brez. Zvečer sva bila povabljena na večerjo, k češkemu paru, ki sva ga spoznala dan prej na avtobusu iz Manile.

Jutranji pogled iz hotela

















7. dan: Dopoldne nas je Danilo peljal do začetne točke trekinga, s ciljem pri toplem izviru vode. Tokrat precej bolj na izi. Slabi dve uri. Popoldne sva nad vasico Banaue obiskala še »View point«. Nič posebnega, Filipinci znajo tržiti vsak hrib. Zvečer nočni avtobus, ponovno proti Manili.







Jeepneyi


                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objavite komentar