15. dan: Čez dan smo se sprehajali po širšem centru Tbilisija. Obiskali smo bolšjak v parku, se nato z žičnico povzpeli na bližnji hrib, na koncu pa smo obredli še par gostiln. Če primerjam Tbilisi z Jeravanom, se mi zdi Tbilisi precej bolj moderen, odprt.
16. dan: Na obrobju Tbilisija smo obiskali Želvje jezero. Še ena marketinška nategancija, saj želv nismo videli. Če kaj, bi se morala ta velika mlaka imenovati Žabje jezero. Na avtocesti proti vzhodu nas je ustavila policijska patrulja. Ker smo v tunelu vozili brez luči, smo si prislužili kazen v vrednosti 6€. Kot mi je v navadi, sem hotel policista podkupiti z 2€, vendar se ni dal. Še preden mu je uspelo izdati položnico, nam je pomahal, naj mu sledimo. Skupaj z njim smo po avtocesti spustili v lov iranskega tovornjaka. Zmikavt je prav tako vozil brez luči. Po kakem kilometru smo ga blokirali. Razšli smo se z omenjeno kaznijo in zahvalo za sodelovanje pri zasledovanju. Naslednji cilj se je nahajal v mestecu Chiatura. Posebnost mesta je žičnica, ki v domala nespremenjenem stanju obratuje že od leta 1954. Pa še zastonj je. Ne razumem, kako to doživetje nima mesta na »top 5« lestvici gruzijskih atrakcij. Po vožnji z žičnico sem odšel plačat kazen na banko. Potrebovali so skoraj eno uro, saj je imel moj EMŠO preveč številk za gruzijski bančni sistem. Naslednji obvoz je bil do stebra Katskhi (Kathski pillar). Na prvi pogled enaka zadeva kot Meteora, samo še višji. Pod stebrom sem na parkirišču srečal domačina, ki si je prav tako lastil Polota, tako da je debata o porabi in serijskih napakah stekla spontano. V ruščini, seveda. »Mašina rabota normalna«. Ustavili smo se v precej prazni gostilni. Za pod zob smo naročili to, kar je predlagal natakar, za pijačo pa smo si zaželeli pivo, ki ga žal niso imeli, zato smo vzeli kokakolo. Med čakanjem pri mizi smo videli natakarja, kako je v bližnjo trgovino odšel po liter in pol kokakole. Verjetno ga je bilo sram reči, da tudi kokakole nima. Ko smo plačevali, drobiža ni imel, tako da je spet stekel v štacuno čez cesto. Prenočitev smo zrihtali ob kanjonu Martvili. Gostitelj ni bil od muh. 80-letni Kivi je 2-kratni Sambo prvak bivše Sovjetske zveze. Družina živi v Kutaisiju, on pa vodi hostel v majhni vasici. Ponosno nam je razkazal slike s tekmovanj v Sovjetski zvezi in tujini ter njegovo dvocevko. Da je dober strelec, so pričali zamrznjeni vrabci v skrinji. Če ima kdo o Kiviju kakšno dodatno informacijo, se toplo priporočam. Prevozili 318km.
17. dan: V dobri veri, da bomo dan zaživeli v polno, smo vstali že ob 7h. A kaj, ko nam je obratovalni čas kanjona podrl načrte, saj se atrakcija odpre šele ob 10h. Edinole pobiralec parkirnine je deloval. Ker nismo želeli čakati, smo se napotili k naslednjemu cilju in sicer do kanjona Okatse. Nad kanjonom se je vil »skywalk«, kateri očitno ni pretirano popularen, saj je morala Kaja, kot prva v vrsti, pred seboj čistiti pajčevino. Za piko na i smo obiskali še 88 metrov visok slap Kinchkha. Do večera smo z nekaj postanki prilezili do Mestie. Gostiteljici v hostlu sem mimogrede omenil, da prodajamo Polčeta. Ob 22h40 se je že pojavil prvi interesent. Na žalost brez prebite pare. Ura je že preskočila polnoč, Chris pa je postajal vedno bol paranoičen, da nam bodo Polčeta ukradli. Kar dvakrat je v gatah stekel na balkon in preveril, če je mašina še ob cesti. Skoraj smo že zakinkali, ko je zunaj počilo, kot da bi stopnicah padla posoda. Chris je skočil na noge, prepričan, da se je zagotovo kdo zaletel v Polčeta. Mi smo se krohotali, on pa pogleda skozi okno ... in res! Honda Jazz je čelno trčila v bližnje terensko vozilo, terensko vozilo pa je odbilo v ubogega Polčeta. Stekli smo dol, pogledat kaj se dogaja ... in se srečali s šoferjem Honde, ki je bil v hudo vinjenem stanju. Predlagal sem mu, naj plača škodo, pa ni hotel in mi ponujal, da pride zjutraj s kleparjem popravit Polčeta. Glede na njegovo stanje mu nisem verjel, nakar je uletela še gostiteljca. Šoferja je prepoznala kot menedžerja najbolj fensi lokala v Mestii. Ko sem izvedel, kje ga lahko dobim, sem pristal na njegovo ponudbo. Prevozili smo 327km.
18. dan: Ob 9h15 sta se pred Polčetom res narisala pijanec in klepar. Polčeta sta odpeljala v delavnico, mi pa smo si organizirali prevoz do mesteca Ushguli. Ushguli smo še pred nesrečo planirali obiskati s terenskim vozlim, saj je cesta, ki se je celotno pot vije visoko nad ledeniško reko, res slaba. V Ushguliju smo imeli 3 ure časa. Ravno dovolj. Ko smo se vrnili v Mestio, je bil Polče že popravljen, kot po dogovoru. Zvečer sva s Chrisom šla na rundo v najbolj fensi lokal v Mestii. Za dva štamperla žganice sva plačala 4€. Nakar pride naš stari znanec in nam časti še eno rundo. Med pogovorm se je izpovedal, da mu je za nesrečo zelo žal. Dan poprej ga je poljski turist prosil, če ga lahko pelje domov, saj v Mestii ni bilo prostega taksija. In iz usluge se je izvila draga šola. S Chrisom sva v nadaljevanju spila še šest piv, šest žganic in gosti sok ter za vse to plačala 8€.
19. dan: Dopust se nam je iztekal in treba je bilo prodati Polčeta. Po poti od Mestie do Kutaisija smo potencialne kupce iskali v delavnicah in na črpalkah, vendar pretiranega zanimanja ni bilo. Hoteli smo 1000 dolarjev. Tisti, ki so se bolje spoznali na uvažanje, so bili precej pesimistični, saj uraden uvoz takega Polečeta stane kar 800 dolarjev. Na trgu se pa prodajajo po 1000 dolarjev z dokumenti. Pred Kutaisijem smo naleteli na dolgo ulico mehaničnih delavnic in avtoodpadov. Zapeljali smo pred eno od teh in ponudili Polčeta. V trenutku se je okoli nas zbralo 30 mehanikov. Vsi so bili na telefonih. Čeprav je prvi trenutek izgledalo, da ga bomo dobro prodali, čez ponudbo 100 dolarjev ni šlo. Ko smo že skoraj obupali, se pred nas pripelje starejši mercedes, iz zadnjih vrat pa izstopi uglajen mlajši moški, v beli srajci in mokasinih. Le nekoliko zetečen obraz je imel. Potrdil je, da je resen kupec in podal pobudo, da se z njim odpeljemo do 20 kilometrov oddaljenega letališča. Tam naj bi se pozanimali, če lahko kot tujci sploh prodamo avto v Gruziji ter odletimo domov. Ideja se mi ni zdela tako slaba, zato sva se s Chrisom usedla v mercedesa in odšla. Kajo in Natašo pa sva pustila v družbi omenjene skupine mehanikov. Takoj, ko smo zavili na glavno cesto, je voznik pospešil na 150km/h in vozil po sredini ceste, ne ozirajoč se na prekinjeno oziroma neprekinjeno črto. Nasproti vozečim tovornjakom je blendal, da so se nam umaknili, medtem ko smo šli z ostalimi vozili na tesno vštric. Ker se mi dogajanje ni zdelo normalno, sem pogledal na zadnji sedež. Naš potencialni kupec je spal oziroma komiral. Chris je bil na sosednjem sedežu zelene barve, povedal je le, da nima varnostnega pasu. Rekel sem mu, da bom ob povratku zadaj sedel jaz. Odvrnil je, da bomo pri 150km/h tako ali tako vsi umrli. No, na letališče smo vseeno prispeli živi. Carinik je kupcu potrdil, da s prodajo ni nobenega problema. Po poti nazaj so se začela pogajanja. Chris je hotel šoferju ponuditi 100 dolarjev, samo da bi vozil počasneje. Kupec je vztrajal pri 100 dolarjih za Polčeta, nakar je ponudbo dvignil na 150 dolarjev. Ob izstopu iz bolida smo bili pri 300 dolarjih. Vse tri ponudbe sem zavrnil. Ko sta nas Nataša in Kaja ugledali, sta si kar oddahnili. Mehaniki so hoteli pokupiti vse, kar smo imeli v avtu, od garmina do Kaje. Ker je zadeva postala že precej stresna, smo šli na pizzo in pivo v Kutaisi. Še pred tem sem vulkanizerju nasproti pizzerije rekel, da prodajam Polčeta, vendar ni bilo interesa. Med kosilom sem prišel do sklepa, da se vrnemo do norega dirkača in sprejmemo ponudbo 300 dolarjev. Ko smo izstopili iz pizzerije, sem videl kako vulkaniz z druge strani ceste s prstom kaže na nas. Pristopil je en možak in rekel, da bo on kupil avto, če bo cena primerna. Brez pogajanj sem mu rekel 300 dolarjev in možakar mi je segel v roko. Polče je bil prodan. Naključje je hotelo, da se je ob pizzeriji nahajal tudi hostel. Sobo smo rezervirali za dve nočitvi in odpeljali Polčeta novemu lastniku na dom. Paata je lokalni vinogradnik s kar 60.000 trtami, prav toliko sadik pa hrani za naslednjo sezono. V centru njegovega vinograda gradi trinadstropen objekt, v katerem bodo vinska klet, restavracija in hotel. Polčeta je kupil za 19-letnega sina. Potem, ko nam je s svojim mercedesom E-klase razkazal celotno posestvo, nas je povabil na večerjo. Ura je bila 20h, jaz sem sedel pri mizi in s kozarcem vina v eni, z domačimi dobrotami v drugi roki razmišljal, da sem se še slabe tri ure nazaj potil pred delavnico in barantal v polomljeni ruščini. Preobrat, kot se spodobi. Ker je naše sporazumevanje pešalo, je Paata poklical 17-letnega nečaka, kateri je bil pred kratkim deportiran iz Avstrije in govori perfektno nemščino. Povedal nam je, da »Kaja« po gruzijsko pomeni »okej«. Po dvanajstih kozarcih vina je Paata sinu ukazal, naj nas pelje do hostla. Seveda z mercedesom. Za naslednji dan pa nam je potom sina in nečaka organiziral prevoz v tematski park severno od Kutaisija. Ta dan smo s Polčetom naredili zadnjih 277km. Skupno smo na potovanju prevozili 5752km.
20. dan: Zjutraj smo kot po dogovoru odšli v tematski park z dinozavri ter si ogledali še manjšo jamo s stalagmiti in stalaktiti. No, če se ti 20km od doma nahajata Postojnska in Škocjanska jama, ti takšna skromna votlina ne pride do živega. Poleg tega je bil celoten park že precej zdelan. Najlepši del je bil »skywalk« nad Kutaisijem, kjer izstopa novozgrajeni gruzijski parlament. Po eksurziji smo se od mularije poslovili in odšli v center Kutaisija, kjer smo zapravili še preostanek denarja.
21. dan: Jaz in Nataša sva že zgodaj zjutraj poletela proti Berlinu in naprej do Dunaja, Kaja in Chris pa sta pozno popoldne odlebdela proti Milanu.
Ker klasičnega zaključka te zgodbe ni, prilagam slike uradne fotografinje hrane :)
Tržnica
16. dan: Na obrobju Tbilisija smo obiskali Želvje jezero. Še ena marketinška nategancija, saj želv nismo videli. Če kaj, bi se morala ta velika mlaka imenovati Žabje jezero. Na avtocesti proti vzhodu nas je ustavila policijska patrulja. Ker smo v tunelu vozili brez luči, smo si prislužili kazen v vrednosti 6€. Kot mi je v navadi, sem hotel policista podkupiti z 2€, vendar se ni dal. Še preden mu je uspelo izdati položnico, nam je pomahal, naj mu sledimo. Skupaj z njim smo po avtocesti spustili v lov iranskega tovornjaka. Zmikavt je prav tako vozil brez luči. Po kakem kilometru smo ga blokirali. Razšli smo se z omenjeno kaznijo in zahvalo za sodelovanje pri zasledovanju. Naslednji cilj se je nahajal v mestecu Chiatura. Posebnost mesta je žičnica, ki v domala nespremenjenem stanju obratuje že od leta 1954. Pa še zastonj je. Ne razumem, kako to doživetje nima mesta na »top 5« lestvici gruzijskih atrakcij. Po vožnji z žičnico sem odšel plačat kazen na banko. Potrebovali so skoraj eno uro, saj je imel moj EMŠO preveč številk za gruzijski bančni sistem. Naslednji obvoz je bil do stebra Katskhi (Kathski pillar). Na prvi pogled enaka zadeva kot Meteora, samo še višji. Pod stebrom sem na parkirišču srečal domačina, ki si je prav tako lastil Polota, tako da je debata o porabi in serijskih napakah stekla spontano. V ruščini, seveda. »Mašina rabota normalna«. Ustavili smo se v precej prazni gostilni. Za pod zob smo naročili to, kar je predlagal natakar, za pijačo pa smo si zaželeli pivo, ki ga žal niso imeli, zato smo vzeli kokakolo. Med čakanjem pri mizi smo videli natakarja, kako je v bližnjo trgovino odšel po liter in pol kokakole. Verjetno ga je bilo sram reči, da tudi kokakole nima. Ko smo plačevali, drobiža ni imel, tako da je spet stekel v štacuno čez cesto. Prenočitev smo zrihtali ob kanjonu Martvili. Gostitelj ni bil od muh. 80-letni Kivi je 2-kratni Sambo prvak bivše Sovjetske zveze. Družina živi v Kutaisiju, on pa vodi hostel v majhni vasici. Ponosno nam je razkazal slike s tekmovanj v Sovjetski zvezi in tujini ter njegovo dvocevko. Da je dober strelec, so pričali zamrznjeni vrabci v skrinji. Če ima kdo o Kiviju kakšno dodatno informacijo, se toplo priporočam. Prevozili 318km.
Žabje jezero |
Gruzijska meteora
17. dan: V dobri veri, da bomo dan zaživeli v polno, smo vstali že ob 7h. A kaj, ko nam je obratovalni čas kanjona podrl načrte, saj se atrakcija odpre šele ob 10h. Edinole pobiralec parkirnine je deloval. Ker nismo želeli čakati, smo se napotili k naslednjemu cilju in sicer do kanjona Okatse. Nad kanjonom se je vil »skywalk«, kateri očitno ni pretirano popularen, saj je morala Kaja, kot prva v vrsti, pred seboj čistiti pajčevino. Za piko na i smo obiskali še 88 metrov visok slap Kinchkha. Do večera smo z nekaj postanki prilezili do Mestie. Gostiteljici v hostlu sem mimogrede omenil, da prodajamo Polčeta. Ob 22h40 se je že pojavil prvi interesent. Na žalost brez prebite pare. Ura je že preskočila polnoč, Chris pa je postajal vedno bol paranoičen, da nam bodo Polčeta ukradli. Kar dvakrat je v gatah stekel na balkon in preveril, če je mašina še ob cesti. Skoraj smo že zakinkali, ko je zunaj počilo, kot da bi stopnicah padla posoda. Chris je skočil na noge, prepričan, da se je zagotovo kdo zaletel v Polčeta. Mi smo se krohotali, on pa pogleda skozi okno ... in res! Honda Jazz je čelno trčila v bližnje terensko vozilo, terensko vozilo pa je odbilo v ubogega Polčeta. Stekli smo dol, pogledat kaj se dogaja ... in se srečali s šoferjem Honde, ki je bil v hudo vinjenem stanju. Predlagal sem mu, naj plača škodo, pa ni hotel in mi ponujal, da pride zjutraj s kleparjem popravit Polčeta. Glede na njegovo stanje mu nisem verjel, nakar je uletela še gostiteljca. Šoferja je prepoznala kot menedžerja najbolj fensi lokala v Mestii. Ko sem izvedel, kje ga lahko dobim, sem pristal na njegovo ponudbo. Prevozili smo 327km.
18. dan: Ob 9h15 sta se pred Polčetom res narisala pijanec in klepar. Polčeta sta odpeljala v delavnico, mi pa smo si organizirali prevoz do mesteca Ushguli. Ushguli smo še pred nesrečo planirali obiskati s terenskim vozlim, saj je cesta, ki se je celotno pot vije visoko nad ledeniško reko, res slaba. V Ushguliju smo imeli 3 ure časa. Ravno dovolj. Ko smo se vrnili v Mestio, je bil Polče že popravljen, kot po dogovoru. Zvečer sva s Chrisom šla na rundo v najbolj fensi lokal v Mestii. Za dva štamperla žganice sva plačala 4€. Nakar pride naš stari znanec in nam časti še eno rundo. Med pogovorm se je izpovedal, da mu je za nesrečo zelo žal. Dan poprej ga je poljski turist prosil, če ga lahko pelje domov, saj v Mestii ni bilo prostega taksija. In iz usluge se je izvila draga šola. S Chrisom sva v nadaljevanju spila še šest piv, šest žganic in gosti sok ter za vse to plačala 8€.
19. dan: Dopust se nam je iztekal in treba je bilo prodati Polčeta. Po poti od Mestie do Kutaisija smo potencialne kupce iskali v delavnicah in na črpalkah, vendar pretiranega zanimanja ni bilo. Hoteli smo 1000 dolarjev. Tisti, ki so se bolje spoznali na uvažanje, so bili precej pesimistični, saj uraden uvoz takega Polečeta stane kar 800 dolarjev. Na trgu se pa prodajajo po 1000 dolarjev z dokumenti. Pred Kutaisijem smo naleteli na dolgo ulico mehaničnih delavnic in avtoodpadov. Zapeljali smo pred eno od teh in ponudili Polčeta. V trenutku se je okoli nas zbralo 30 mehanikov. Vsi so bili na telefonih. Čeprav je prvi trenutek izgledalo, da ga bomo dobro prodali, čez ponudbo 100 dolarjev ni šlo. Ko smo že skoraj obupali, se pred nas pripelje starejši mercedes, iz zadnjih vrat pa izstopi uglajen mlajši moški, v beli srajci in mokasinih. Le nekoliko zetečen obraz je imel. Potrdil je, da je resen kupec in podal pobudo, da se z njim odpeljemo do 20 kilometrov oddaljenega letališča. Tam naj bi se pozanimali, če lahko kot tujci sploh prodamo avto v Gruziji ter odletimo domov. Ideja se mi ni zdela tako slaba, zato sva se s Chrisom usedla v mercedesa in odšla. Kajo in Natašo pa sva pustila v družbi omenjene skupine mehanikov. Takoj, ko smo zavili na glavno cesto, je voznik pospešil na 150km/h in vozil po sredini ceste, ne ozirajoč se na prekinjeno oziroma neprekinjeno črto. Nasproti vozečim tovornjakom je blendal, da so se nam umaknili, medtem ko smo šli z ostalimi vozili na tesno vštric. Ker se mi dogajanje ni zdelo normalno, sem pogledal na zadnji sedež. Naš potencialni kupec je spal oziroma komiral. Chris je bil na sosednjem sedežu zelene barve, povedal je le, da nima varnostnega pasu. Rekel sem mu, da bom ob povratku zadaj sedel jaz. Odvrnil je, da bomo pri 150km/h tako ali tako vsi umrli. No, na letališče smo vseeno prispeli živi. Carinik je kupcu potrdil, da s prodajo ni nobenega problema. Po poti nazaj so se začela pogajanja. Chris je hotel šoferju ponuditi 100 dolarjev, samo da bi vozil počasneje. Kupec je vztrajal pri 100 dolarjih za Polčeta, nakar je ponudbo dvignil na 150 dolarjev. Ob izstopu iz bolida smo bili pri 300 dolarjih. Vse tri ponudbe sem zavrnil. Ko sta nas Nataša in Kaja ugledali, sta si kar oddahnili. Mehaniki so hoteli pokupiti vse, kar smo imeli v avtu, od garmina do Kaje. Ker je zadeva postala že precej stresna, smo šli na pizzo in pivo v Kutaisi. Še pred tem sem vulkanizerju nasproti pizzerije rekel, da prodajam Polčeta, vendar ni bilo interesa. Med kosilom sem prišel do sklepa, da se vrnemo do norega dirkača in sprejmemo ponudbo 300 dolarjev. Ko smo izstopili iz pizzerije, sem videl kako vulkaniz z druge strani ceste s prstom kaže na nas. Pristopil je en možak in rekel, da bo on kupil avto, če bo cena primerna. Brez pogajanj sem mu rekel 300 dolarjev in možakar mi je segel v roko. Polče je bil prodan. Naključje je hotelo, da se je ob pizzeriji nahajal tudi hostel. Sobo smo rezervirali za dve nočitvi in odpeljali Polčeta novemu lastniku na dom. Paata je lokalni vinogradnik s kar 60.000 trtami, prav toliko sadik pa hrani za naslednjo sezono. V centru njegovega vinograda gradi trinadstropen objekt, v katerem bodo vinska klet, restavracija in hotel. Polčeta je kupil za 19-letnega sina. Potem, ko nam je s svojim mercedesom E-klase razkazal celotno posestvo, nas je povabil na večerjo. Ura je bila 20h, jaz sem sedel pri mizi in s kozarcem vina v eni, z domačimi dobrotami v drugi roki razmišljal, da sem se še slabe tri ure nazaj potil pred delavnico in barantal v polomljeni ruščini. Preobrat, kot se spodobi. Ker je naše sporazumevanje pešalo, je Paata poklical 17-letnega nečaka, kateri je bil pred kratkim deportiran iz Avstrije in govori perfektno nemščino. Povedal nam je, da »Kaja« po gruzijsko pomeni »okej«. Po dvanajstih kozarcih vina je Paata sinu ukazal, naj nas pelje do hostla. Seveda z mercedesom. Za naslednji dan pa nam je potom sina in nečaka organiziral prevoz v tematski park severno od Kutaisija. Ta dan smo s Polčetom naredili zadnjih 277km. Skupno smo na potovanju prevozili 5752km.
20. dan: Zjutraj smo kot po dogovoru odšli v tematski park z dinozavri ter si ogledali še manjšo jamo s stalagmiti in stalaktiti. No, če se ti 20km od doma nahajata Postojnska in Škocjanska jama, ti takšna skromna votlina ne pride do živega. Poleg tega je bil celoten park že precej zdelan. Najlepši del je bil »skywalk« nad Kutaisijem, kjer izstopa novozgrajeni gruzijski parlament. Po eksurziji smo se od mularije poslovili in odšli v center Kutaisija, kjer smo zapravili še preostanek denarja.
21. dan: Jaz in Nataša sva že zgodaj zjutraj poletela proti Berlinu in naprej do Dunaja, Kaja in Chris pa sta pozno popoldne odlebdela proti Milanu.
Ker klasičnega zaključka te zgodbe ni, prilagam slike uradne fotografinje hrane :)