05. november 2013

Azerbajdžan 2013, 2.del



4. dan: Zjutraj nas je na vhodu ustavil 'šef' hotela in nam povedal, da moramo doplačati pet manatov, saj smo v sobi za štirih prenočili v petih. Nateg številka štiri. V Seki smo prišli po severni strani mimo mesta Samaxi. Mimogrede, slednje Lonely Planet označuje za 'zelo panoramsko'. Očitno smo preveč siti slovenskih lepot, saj se nam ni zdelo nič posebnega. Nazaj smo se zato vračali po po jugu mimo Yevlaxa in Kurdamirja. Še posebej velja izpostaviti relacijo Seki-Yevlax, ki je na trenutke res dih jemajoča. Preden smo se zvečer odpravili v mesto, smo se ustavili še v Yanar Dagu ali 'gorečemu hribu'. To ni prispodoba - pred približno šestdesetimi leti je namreč pastir na hribu, iz katerega uhaja plin, po nesreči zanetil ogenj. Od takrat naprej gori brez prestanka. Na vhodu nam je varnostnik v polomljeni ruščini povedal, da vstopnina za pet oseb znaša pet manatov. Ko pa je prišel še njegov kolega, se je v perfektni angleščini popravil - za pet oseb smo plačali deset manatov. Nateg številka pet.

Nekoliko smo zašli...

Aliev hvala za elektriko!

Granatno jabolko



Yanar Dag




5. dan: Zgodaj zjutraj smo najeti avtomobil vrnili v posojalnico. Agent nam je povedal, da je prišlo do napake pri sporazumevanju. Cena je bila sto manatov na dan, ne petinšestdeset. Nekaj časa smo se pregovarjali, po par telefonskih pogovorih z raznimi posredniki in turistično agencijo, ki nam je rentacar priskrbela, pa smo pristali na ceno osemdeset manatov na dan. Nateg številka šest. Prvič na potovanju smo zavili v večji trgovski center. Preverjal sem cene in ugotovil, da so popolnoma poravnane z našimi oziroma prej višje kot nižje. Tudi zadnji dan našega izleta v Azerbaijan smo preživeli na ulicah Bakuja. Med vsemi tistimi stolpnicami, marmorjem, tlakovci in sterilno čistočo sem nekaj pogrešal. Nekaj, kar občutiš v evropskih prestolnicah. Svojevrstno sproščenost in spontanost prebivalcev, ki so tisti kraj izoblikovali skozi desetletja, stoletja, celo tisočletja. Tega v Bakuju ni. Vse skupaj deluje preveč planirano, začrtano in umetno, kot da mesto ne bi dopuščalo minimalne deviacije od 'norme'. Na celotnem potovanju smo srečali tri iskreno srečna živa bitja. Psa, ki smo ga čohali na bencinski črpalki. Dva šolarja, ki sta slikala starejši par in mladeniča, ki je poslušal Natašo, kako se pogovarja z mačko. Zvečer smo se s kitajsko-londonskim taksijem za dvanajst manat odpravili na letališče. Pri vaganju osebne prtljage je zmagala Nataša s 3.0 kg, Jure je imel za 3.2 kg, jaz za 3.4 kg, Darjan za 3.7 kg, Moja zobna asistentka pa za x.x kg.


Ilham Aliyev ali kako se mesto ustavi ob njegovem prihodu

Flame towers 

Tipičen podhod



Baku, da ali ne? Zanimiva eksotična destinacija za 'city break'. Dobra alternativa klasični Barceloni ali Londonu, ki pa je zanimiva predvsem kot odskočna deska za centralno Azijo. No, mogoče je pa vseskupaj le nateg številka sedem.

                                                                                                                                                                                             

0 komentarji:

Objavite komentar