10. april 2017

Štiridnevi program za izlet po Dolomitih

Glede na to, da sem bil to zimo že osmič v Dolomitih (3x poleti, 5x pozimi) se čutim dovolj pametnega in izkušenega, da izdelam 4 dnevni program po Dolomitih, Valtelini in italijanskemu delu Švice.
Seveda je dobrodošel tudi kakšen dan več, vendar verjamem, da boš tudi v podaljšanem vikendu videl-a vse. Glede na to, da so prenočišča relativno poceni, okoli 30€ na osebo z zajtrkom, se je čisto sprejemljivo podati na pot z osebnim avtomobilom.


1. dan je možen v dveh scenarijih. Za športne duše ali za nas ostale. Za športne duše gre tako: Štart ob 6.00 iz Ljubljane je čisto okej. Mimo Vidma do Tolmeča gre precej hitro. Prvi resen postanek naj bo Jezero ob Misurini, prelep pogled čez jezero na Tre Cime di Lavaredo ti da vedeti da si na pravi poti. Na tem jezeru se je odvijalo tekmovanje v hitrostnem drsanju med zimskimi olimpijskimi igrami v Cortini leta 1956. Na prelazu Tre Croci parkiraš in se odpraviš na označeno, relativno lahko, slabi dve uri dolgo pot do Lago de Sorapis. Če boš iskal-a po spletu jezera v Dolomitih, ti bo brskalnik v večini primerov predlagal prav to jezero. Po poti smo srečali različne zvrsti pohodnikov, od +75 let do +120 kil, pa tudi več organiziranih skupin mestnih mladcev, ki so glede na kondicijo prvič v življenju videli hrib od blizu. To le kot dokaz, da je pot primerna za vse, le volja je potrebna. Po hribolazenju je naslednji postanek modnena Cortina d'Ampezzo. Kratek ogled centra in nato spet na cesto, ki se bo začela konkretno dvigati in spuščati. Passo Giau, Passo Falzarego in za konec še Passo Valparola. Spanje v Corvari ali v okoliških vaseh. V Corvari je tudi kamp. Mi smo izbrali B&B za 25€ na osebo (http://www.garnimargit.it/de).
Opcija številka dve ima tragičen pridih. Štart pravtako ob 6.00 nato pa obisk jeza Vajont, ki je bil priča katastrofi nacionalne razsežnosti. Jez Vajont velja za najvišji jez v tedanjem času, pravi ponos Italije. V jezero je 9. oktobra 1963, zgrmel ogromen plaz z gore Tok, ki je povzročil, da je voda pljusknila čez jez in pod njim izbrisala mesto Longarone in še nekaj okoliških vasi. Voda je pljusknila tako visoko, da je oplazila vas Casso, ki leži 250 metrov višje od jeza. V nekaj minuath je bilo več kot 2000 mrtvih. Večine niso nikoli našli. Po domače povedano, kot da bi kamenček vrgel v poln kozarec vode. Od Cortine naprej pa po zgornjem planu.

Možnost številka ena:

Možnost številka dve:

Jezero ob Misurini



Lago de Sorapis


Cortina

Passo Giau

Slik Vajonta, ne bom še enkrat objavljal. Dobiš jih, če klikneš tukaj.

2.dan: Lepo se je zbuditi v osrčju Dolomitov. Hud višinski tempo se nadaljuje že zgodaj zjutraj. Najprej prelaz Gardena, nato pa dva najlepša v Dolomitih, prelaz Sella in Pordoi. Da se ne boš vračal-a po isti poti, greš mimo Arabbe do Mialge Ciapelle. Če je ura dovolj zgodnja in vreme dovolj stabilno, predlagam z gondolo na najvišji hrib dolomitov, 3343m visoko Marmolado. To je to, kar se tiče Dolomitov. Navigacijsko napravo usmeriš proti Bolzanu ali Meranu in čez Passo Fedaia na zahod. Pod navigacijsko napravo mislim na Garmin, TomTom, sopotnik-ca ali pa zemljevid. Če ti uspe do sončnega zahoda priovinkariti do Merana, super, sicer pa nič hudega. Saj smo na dopustu.


Passo Sella




Passo Pordoi



3.dan: Po mojem programu se turistični ogled Bolzana in Merana izpusti. Nadaljuje se po široki regionalki, ki pelje do Lago di Resia. To je akumulacijsko jezero, zaradi katerega so potopili celotno vas. Pustili so le cerkveni tir, nisem popolnoma prepričan ali je ostal zaradi religioznih ali turističnih namenov, presodi sam-a. Po ogledu jezera se vrneš nekaj kilometrov nazaj na enega vrhuncev tega izleta - Passo Stelvio. Večkrat razglašen za najlepši prelaz na svetu. Nevem, če je to res, je pa dovolj lep, da sem ga osebno obiskal že trikrat (za primerjavo v Škofji Loki sem bil dvakrat, v Vojskem nad Idrijo pa še nikoli). Od tam se najprej spustiš v Bormio in nato v brezcarinski Livigno, raj za nakupovanje šare. V Livignu lahko tankaš nesramno poceni gorivo. Med mojim zadnjim obiskom je dizel stal 0,77€ na liter. Tukaj je tudi primerno za spanje, saj se družinskih hotelov ne manjka. Naj bo to tvoja današnja zadnja postaja. Ne imeti sile s prihodom v Livigno, saj je do 16.00 vse zaprto zaradi popoldanskega počitka.

Opomba: Ker je Stelvio v tem trenutku zaprt zaradi snega me google maps noče poslat po pravi poti, prava pot je Merano-Lago di Resia-Passo Stelvio-Bormio-Livigno

Lago di Resia

Passo Stelvio, tik pod vrhom



Passo Stelvio, spuščanje na drugo stran





4.dan: Severno od Livigna je tunel, ki pelje čez, oziroma pod švicarsko mejo. Med prelazom Flüelapass in Davosom se bohoti ena najlepših dolin kar sem jih kdaj videl. Celo znana avtomobilska oddaja Top Gear je tukaj posnela nekaj kadrov. Davos kot mesto ni nič posebnega, razvit je predvsem politični turizem, saj se tukaj letno srečujejo vodje celotnega sveta in debatirajo o tem in onem. Pot nadaljuješ do St.Moritza, spet modneno mesto, kajtarski raj in nato spet v Livigno. Namesto čez Livigno lahko greš direkt na jug, na avtocesto Milano - Benetke, vendar je še en prelaz, ki ga je vredno izkusiti, mogoče na njem celo sončni zahod počakati, 2618 meterski Passo Gavia. Nato pa zares domov.


Flüelapass

Tako uro imel bi tudi jaz

St.Moritz

Spuščanje iz Passo Gavia


Dodatne slike in zgodbe o Dolomitih dobiš na teh linkih:


25. oktober 2016

Coast to coast 2016, 2.del



8.dan: Na poti proti Monument Valley-u smo naleteli na indijansko tržnico, ki jo organizirajo vsak petek dopoldne. Trgovali so predvsem z balami sena, starim orodjem in raznimi herbalajf kremami. Mi smo si privoščili enolončnico z vampi. Chris ni hotel jesti vse dokler ga nismo prepričali, da so to gobe in tofu. Po ogledu nacionalnega parka Monument Valley smo nadaljevali proti Moabu. Že po vstopu se nam je zdel precej modnen, kot Cortina v Italiji, tudi cene prenočitev so bile modnene, cca 100 USD na osebo. Po ogledu mesta in kljub pozni uri, smo pot raje nadaljevali, da bi poiskali zmernejšo ceno za prenočitev. Plačali smo 91 USD. Trije smo spali na postelji, eden na tleh. Prevozili smo 388 milj ali 625 kilometrov.


Tipičen lokal


Razvaline


Indijanska tržnica sredi puščave

Menudo ali vampi



Monument Valley

Wilson's Arch

Moab



9.dan: Prvi cilj je bil Reef National Park. Ker smo se vozili tako rekoč sredi ničesar, se je poznalo tudi na ceni bencina in hrane, saj je bila znatno višja kot v civiliziranih predelih. Kljub temu, da je po večini sama puščava, je ogromno mlak in jezer. Sredi ničesar je stal temnopolti delavec s tablo stop. Obrazložil je da potekajo dela na cesti in da moramo počakati približno 15 minut, da se cesta sprosti. Med debato o tem in onem nas je vprašal odkod smo, kakšno valuto imamo in kako se kličemo. Po večini je bil odgovor enak. Jurop, Juro in Jure. V Reef National Parku smo se sprehodili do naravnega mostu Hickman Natural Bridge, ena urica za gor in dol. Prečkali smo prelaz 2900 metrov in občudovali neverjetno živo rumeno listje, ki je s prihajajočo nevihto naredilo poseben efekt. Pozno popoldne smo obiskali Bryce Canyon. Že sedaj vam lahko povem, da je veliko lepši kot Grand Canyon. Zvečer smo po okolici iskali prenočišče, vendar je bilo vse zasedeno, tako da smo pot nadaljevali do prvega prostega motela. Odštelli smo 65 USD na sobo. Prevozili smo 301 miljo ali 484 kilometrov.



Hickman Natural Bridge





Bryce Canyon








10.dan: Cena goriva se je po poti precej razlikovala. Najmanj smo plačalo 1,8 USD na galono, največ pa 4,2 USD. Sicer to ni pomemben podatek, ker itak ne vemo koliko je galona. No, nadaljujmo. Grand Canyon se imenuje ker je res velik. 446 kilometrov dolg. Skoraj toliko kot od Vojskega nad Idrijo do Dunaja. Mi smo vstopili na jugo-vzhodu. Vstop v park smo plačalo 30 USD na avto in si ga nato ogledovali na različnih lokacijah. Večinoma v družbi kitajcev in indijcev. Že celo pot smo iskali zametke znamenite Route 66, vendar ali je bila popolnoma odstranjena ali pa je vse skomercializirano. V glavnem Route 66 je ena nategancija. Spali smo v mestu Kingman za 49 USD na noč in prevozili 416 milj ali 669 kilometrov. Zvečer sem preko booking.com rezerviral še hotel v Las Vegasu, dobra milja iz centra za 60 USD.


Navajo Bridge

Grand Canyon





Najboljši razgled



11.dan: Na celotni poti smo večinoma kupovali v trgovski verigi Walmart. Dobiš dobesedno vse, jestvine, avtomobilske gume, orožje, kmetijsko mehanizacijo. Podobno kot Planika v Kobaridu. Hoteli smo obiskati še Grand Canyon iz zahodne strani. Vendar nas je vstopnina odvrnila. 50 USD na osebo plus vse zanimivosti za doplačat. Mediji precej promovirajo Ameriko kot Meko za motoriste. Vendar dobil sem občutek, da se tukaj vozijo predvsem češki, nizozemski in nemški motoristi z najetimi harleyi. Prav tako velja za mustange, korvete, ki jih večinoma vozijo kitajski turisti v iskanju american dreama/ameriških sanj. Mimogrede smo si ogledali še Hoover Dam, jez poimenovan po nekem predsedniku. Popoldne je sledil ogled Las Vegas-a. Enak je kot Nova Gorica le nekaj večji. Ker smo imeli višek časa, smo s pomočjo booking.com rezervirali še eno noč v Las Vegasu. Tokrat za 46 USD na sobo, 5 milj iz centra. Prevozili smo 195 milj ali 314 kilometrov.



Hoover Dam

Las Vegas







12.dan: Cel dan za Las Vegas. Zjutraj smo se potepali po Downtownu in trgovskih centrih po popoldanskem počitku pa smo šli na ogled znamenitega napisa – Wellcome to Las Vegas. Igralnic, jasno, nismo izpustili. Končni izkupiček je bil: Tomi -20 USD, Nataša -20 USD, Jure +20 USD, Chris -2 USD. Po Las Vegasu smo prevozili 34 milj ali 55 kilometrov.



Poroka





13.dan: Malo iz Las Vegasa smo si ogledali Seven Magic Rocks, nekaj tonske skale, ena na drugi, fluorescentno pobarvane. Nič posebnega a turisti prihajajo. Kaj takega bi si lahko zamislili tudi pri nas. Vsekakor cenejše kot fontana s pivom. Do Los Angelesa smo naredili še ovinek mimo Doline smrti ali Death Valley, precej neprijazno področje, na nižini 86 metrov. Spali smo v totalni beznici malo pred Los Angelesom. Kjer pod posteljo niso manjkali odsluženi lističi za merjenje sladkorja. Spali smo v spalkah na postelji. 65 USD na sobo in prevoženih 399 milj ali 642 kilometrov.


Seven Magic Mountains


Dobrodošli v Dolini smrti

Dolina smrti


Ni neki prehodno

14.dan: Na avtocesti proti Los Angelesu se mi je zdelo fajn, ker je bil skrajno levi pas rezerviran za vozila v katerih sta dve osebi ali več. Tako smo se z lahkoto prebijali proti centru, kljub »rush« uri. Prenočišča v Los Angelesu so precej draga, zato sem doma prvič rezerviral prek airbnb. Za dve noči smo plačali 148 EUR, če se dobro spomnim. Najprej smo pustili prtljago pri gostiteljici in se nato odpeljali vrnit avto na napačno letališče. Zmote smo se zavedali še preden smo prispeli. Iz pravega letališča smo šli direkt z avtobusom do Santa Monice, znamenite plaže, kjer so snemali Baywatch in še nešteto ostalih serij in filmov. Po celotni ameriki je populacija precej zamaščena, le tukaj so bili vsi sporty in fitty. Zvečer pa znameniti Walk of Fame. Na poti nazaj do gostiteljice smo falili avtobusno postajo in se nato še 2 uri vozili po Los Angeleških ulicah. Ta dan smo prevozili 95 milj ali 154 kilometrov. Skupno pa 4959 milj ali 7980 kilometrov.


Baywatch



Iskanje zaklada z detektorjem



Walk of Fame

15.dan: Najprej ogled Downtowna ali centra nato pa Little Tokyo, mehiška ulica in Little China. Potem pa spet Walk od Fame in od tam pogled na znameniti Hollywood napis. Žal časa za ogled Universal Studios-a ni bilo, tako da to šparamo za naslednjič.

LA Downtown


Little Tokyo

China Town




Hollywood



16. in 17.dan: Najprej smo hodili pol ure, nato smo se pol ure vozili z avtobusom in še dve uri z metrojem. Tik pred letališčem nas je čakala še pol urna vožnja z avtobusom, potem slabih 12 ur letala, nato še urica letala in po 20 minutah in 45 minutah vlaka smo bili skoraj doma.