Prvi tradicionalni izlet v neznano

Lani sem po nesreči dobil v poštni nabiralnik vabilo društva upokojencev, kateri so me vabili na "Izlet v neznano". Na letaku je pisalo, da jih bo avtobus pobral ob 8:00, pred vaško cerkvijo in da naj imajo s seboj sendvič, pijačo in dobro voljo. To pa zgleda zabavno! Organizirajmo še mi!

Avtor: Tomi

Udeleženci: Nataša, Sen, Jure, Kaja, Blaž, Darja, Luka, Petar, Matjaž in Jasna

Vozila: VW T3, VW Hrošč 63, VW Hrošč 68, Nissan Almera

Petek:

Ena ekipa je štartala iz Ljubljane, ostale tri pa iz Nove Gorice. Po stari cesti smo zagrizli v Rebernice in se mimo Postojne in Unca zapeljali v Kočevski gozd. Cilj dneva je bil na meji med Kočevskim gozdom in Belo krajino - v gostišču Madronič, kjer je bilo organizirano tudi spanje na seniku. Tam sta nas pričakala Iztok in Damjan iz revije Avto-Dom, s katerima smo imeli zanimiv intervju o naših popotniških prigodah in nezgodah v zadnjih letih. Po intervjuju smo bili postreženi z odličnimi postrvmi in kljub kar nekaj popiti pijači, je bila končna cena nadvse prijazna. Zazdelo se je, da manjka samo še nekaj glasbe, ki bi za trenutek preglasila prijetno šumenje Kolpe in takrat je prišel Miran s harmoniko. Kaj se je dogajalo med 23:00 in 04:00 bom preskočil. Ob 04.05 sva z Juretom zbežala iz kleti drugega bratranca, sina od lastnika gostišča. Nekateri soborci te sreče niso imeli in so se na senik vračali ob zori.

Sobota:
Zjutraj smo iz spalk in s sebe otresli seno, se umili, še pri dnevni svetlobi pogledali čudovito okolico in se poslovili. Pot nas je vodila mimo Vinice do mejnega prehoda Žuniči, od tam pa na jug proti Plitvičkim jezerom. Karavana se je ustavila šele v vasici Željava, tik ob bosanski meji. Vasica, kot vsaka druga, če ne bi tam v petdesetih letih kar 12 let gradili največjo vojaško bazo JLA v Jugoslaviji in na Balkanu, v popolni tajnosti. In to ne bilokakšno letališče, marveč skrito v hribu. Po razpadu Jugoslavije so letališče v veliki meri porušili, od takrat naprej pa sameva. Po ogledu, smo smer vožnje obrnili proti morju. Nekje na Velebitu smo se ustavili na kosilu - treh mesnih ploščah. Še preden smo prišli do Senja, smo skoraj povozili medveda, ki je imel neverjetno silo v smeri proti morju. Cilj dneva je bil kamp Ujča, nekaj kilometrov južno od Senja.

Senik

Jez na Kolpi

Karlovac levo ali desno?

Nedelja:

Končno smo dočakali sonce. Za našo karavano, ki se je vila po jadranski magistrali proti severu, se je pridružil še najmanj ducat avtov. Zajtrk iz pekarne smo pojedli v Crikvenici in nato nadaljevali do Bakarja, kjer smo najpogumnejši skočili v morje. Prvi tradicionalni izlet v neznano je uradno postal tradicionalni.

Klikni za drugi tradicionalni izlet v neznano

Več...

Kolesarska pot Solkan - Plave

Vsak kolesar, ki da nekaj nase, bo imel letos nov »projekt«. In sicer prekolesarit novo kolesarsko pot »Solkan-Plave«. Ampak počakaj, kolesarska pot uradno še ni odprta.

Najbolje je, da parkiraš na parkirišču pred Solkanom (45.975115, 13.648422), če je polno je dobra opcija tudi kajakaški center (45.972388, 13.642626). En dan bo speljana brv, ki bo povezovala kolesarsko pot na desnem bregu Soče in kajakaškim centrom na levem. Do takrat je pa potrebno čez Solkanski most proti Brdom in se po 200 metrih vzpona spustit levo. (45.975891, 13.644430) Tukaj se uradno začne skoraj 10 kilometrska kolesarska pot "Solkan-Plave". Namesto borbe za preživetje po vijugasti cesti, skupaj s tovornjakarji in lokalnimi cestnimi dirkači, uživaš v tišini, gladkem asfaltu in prijetni sapici, ki pihlja po dolini. Spodnje Soško dolino spoznaš iz popolnoma novega zornega kota.

Ko prideš v Plave imaš tri možnosti:

 1. Usedeš se na vlak in vrneš v Solkan.

 2. Greš po isti poti nazaj.

 3. Stisneš zobe in greš proti Kanalu (dodatnih 8km).

V vasi Plave nadaljuješ po precej neprometni cesti do Kanala. (46.040522, 13.587847) Načeloma nimaš kaj falit, samo naravnost ob Soči. Tukaj je super priložnost za poletno ohladitev: (46.055352, 13.619690) Takoj po vasi Anhovo moraš sicer zaviti za »Gorenje Polje« in se nato držati železniške proge.

Ko pa prideš v Kanal imaš tri možnosti:

 1. Usedeš se na vlak in vrneš v Solkan.

 2. Greš po isti poti nazaj.

 3. Stisneš zobe in greš proti Mostu na Soči (dodatnih 15km).

V Kanalu prečkaš most in zaviješ levo proti Avčam. Pot ponovno poteka po precej neprometni cesti, tokrat s pogledom na Soško dolino z levega brega. Ko prikolesariš v Avče vprašaš domačina, kako do Mosta na Soči. Tokrat ne izdam koordinat, se je treba tudi socializirat z domačini. Zapelješ na makadam, in se počasi a vztrajno vzpenjaš. Ko se cesta zravna se začnejo simpatičnimi zaselki, na koncu le-teh pa te pričaka Most na Soči.

V Mostu na Soči imaš tri možnosti:

 1. Usedeš se na vlak in vrneš v Solkan.

 2. Greš po isti poti nazaj.

 3. Stisneš zobe in greš proti Kobaridu (dodatnih 22km).

Do Kobarida ponovno poteka neobremenjena cesta, brez resnih klancev, po levem bregu Soče. Samo v Tolminu se promet nekoliko zgosti.
V Kobaridu imaš dve možnosti.
Vlaka namreč več ni.

Solkan-Plave

Avče-Most na Soči

EDIT: letos smo to pot prevozili s Piaggio Ciaoti. Spodaj je video:

Več...

New York, Washington 2015, 3.del

Klikni za drugi del

6.dan: Mahnila sva jo na sever, mimo Rockafeller centra po Broadwayski ulici do Central Parka. Tako zelo opevan park se mi ni zdel nič posebnega, osebno mi je lepši Prater na Dunaju, ni pa niti nič manjši. Šla sva mimo obrobja parka, kjer je bil ustreljen John Lenon. Nataša je poslikala vse veverice v parku. Čisto vse. Nameravala sva si ogledati dva muzeja, Metropolitan Museum of Art in Guggenheim Museum, a so se vstopnine vrtele okoli 25$, zato se zanju nisva odločila. Ob naslednjem obisku bi si bilo nemara pametno omisliti Citypass ali kaj podobnega ter si s tem omogočiti brezplačne oziroma občutno znižane vstopnice. Pred popoldanskim počitkom sva obiskala še Chelsea Market. Zvečer pa naju je čakal eden od vrhuncev izleta. Broadwayski muzikal 'Mamma Mia!'. Muzikal, ki ga uprizarjajo že od leta 2001, dvakrat na dan, skoraj vsak dan, pa je še vedno non-stop razprodan. Fotografiranje žal ni bilo dovoljeno. Tako jaz kot Nataša sva bila nad njim popolnoma navdušena in sva sklenila, da si greva naslednjič ogledat vsaj še 'The Lion King'. Po predstavi sva šla na jug Manhattna ter s trajektom še enkrat na State Island, da sva Kip svobode in New York videla še v večerni preobleki.

Rockaffeler center

Veverica

Še tadruga veverica

To pa jo je blo potreba res slikati

Tukaj je pa slikana vejica za veverico

In potem je prišel naredit red

Mozaik posvečen Lennonu

Chelsea Market

Božiča je dokončno konec! (Marec 2015)

Nacionalni dolg, ki se vsako sekundo dvigne za 10.000$

Vrsta za vstop

7.dan: Med jutranjim pohajkovanjem po mestu sva opazila nenavadno veliko število pijanih in v zeleno oblečenih mladcev. Šele kasneje ob povorki sva ugotovila, da se v mestu odvija St. Patrick's day. Za panoramski pogled na mesto sva izbirala med dvema nebotičnikama. Empire State Building in Top of the Rock v Rockeffeler Centru. Odločila sva se za slednjega, saj ima lepši pogled na Central Park, pa tudi Empire State Building vidiš. Cena je v obeh primerih 29$ na osebo. Še prej pa sva si ogledala 'hišo na kntwnu' oziroma Flatiron Building ter mestno ljudsko knjižnico. Zvečer drugi vrhunec. Tekma NBA med domačini New York Knicks in gosti San Antonio Spurs. Kljub temu, da so domačini zaostajali za več kot 10 točk, so po podaljških zmagali. Vzdušje skoraj 20.000 glave množice navijačev je bilo neverjetno. Videl sem športno navijanje, ki ga nisem navajen - domači navijači so z aplavzom nagradili domala vse dobre poteze in koše gostov. Žvižgov ni bilo slišati.

Madison Square Garden

Flatiron Building

Voziček ni za otroka...

... ampak za tega veselkota s čeveljčki

Central Park na severu

Empire State Building na jugu

Irska promenada

8.dan: Dan odhoda. Zjutraj sva naredila še krajši sprehod, nato pa sva se z metrojem in avtobusom odpravila proti letališču. Na avtobusu sem lahko še enkrat opazoval impresivne ameriške tovornjake z dolgimi prikolicami, pod katerimi bi se dejansko res dalo zapeljati z avtomobilom. Filmi Fast & Furious so vse prej kot fantazija.

Sončni zahod

In čez par ur še sončni vzhod

Najin prvi obisk ZDA je trajal le dober teden dni, zato sva se osredotočila predvsem na Manhattan in Washington. Z Natašo sva mnenja, da sva imela na razpolago dovolj časa, da sva si ogledala domala vse, kar naju je zanimalo. V kolikor pa bi hotela obiskati še ostale predele New Yorka in recimo muzeje v Manhattnu, bi verjetno potrebovala še dodaten teden. Pa drugič.

Več...