Volčja Draga - Peking z vlakom (Transibirska železnica) 1.del

Klikni za priprave na transibirsko

Avtor: Tomi

Sopotnika: Nataša, Špaco

Kako?: 11x vlak, potem pa 2x letalo

Ideja se je prvič porodila daljnega in toplega poletja leta 2006, vendar se mi je ob pogledu na bančni račun takrat še Červar zdel atraktivna destinacija.

O potovanju sem drugič razmišljal pozimi leta 2010, ko smo se s Kajo in Juretom odpravili na potopisno predavanje v Ljubljano. Popotniški predavatelj ni imel veliko za povedati, razen tega, koliko vodke je spil ter o poceni šopingu v Pekingu. Naša želja je povsem zamrznila.

Lansko poletje, po šestem toplotnem valu, sem se za idejo ponovno ogrel. Z Natašo sva sklenila: 2017 bo leto transibirske! Pardon, transmongolske!

Razčistimo na hitro. Transibrska železnica je najdaljša železniška relacija. Tračnica, ki se vije od Moske do Vladivostoka, šteje kar 9288 kilometrov. Vlak jo prepotuje v tednu dni. No, mi smo se raje odločili za transmongolsko železnico. Ta pelje od Moskve do Pekinga. Do Ulan-Udeja peljeta obe po istih tirih, dočim se ta pri slednjem razcepi na južnega in vzhodnega. Ker se od Ulan-Udeja do Vladivostoka pokrajina precej ponavlja, bi nam v primeru transibirskega potovanja mogli pohvaliti zgolj s tem, da smo prevozili najdaljšo železnico na svetu. V nasprotju s transmongolsko ekskurzijo, kjer je mogoče doživeti še Mongolijo in Peking.

Zakaj sem štartal z vlakom ravno iz Volčje Drage in ne iz Moskve, kot vsi normalni turisti? Enostavno sem hotel občutiti, kako daleč je dejansko Peking. Gledano skozi finance razlika ni velika, le dan ali dva dopusta več potrebuješ. Zato se vsekakor splača narediti kako naduro več na šihtu in jo izkoristiti.

1. dan: Volčja Draga - Dunaj. Živim na Dunaju. Običajno za to relacijo z avtom porabim dobre 4 ure ter 35€ za gorivo. Če poberem vsaj dva sopotnika, se peljem celo zastonj. Tokrat je bilo drugače. Porabil sem 11 ur ter 40,36€ za vlak karto, dve sirovi žemljici, paket sezamovih gresinov in 800mb interneta na telefonu. Na železniško postajo v Volčji Dragi sta me prišla pozdravit mama in Jure. Slednji se je - očitno še vedno pod vplivom omenjenega potopisnega predavanja iz leta 2010 - tokrat odločil ostati doma. V prvih dveh urah smo prevozili najbolj panoramsko pot vse do Pekinga. Soča, Baška grapa, Bled ... Oči res niso trpele. V Ljubljani sem presedel na mednarodni vlak s končno destinacijo Dunaj. Na avstrijski meji kljub mojemu talibanskemu videzu niso komplicirali.

Železniška postaja na Volčji Dragi

Radler, ki mi ga je dal Jure za na pot in kekec v ozadju

Ta me je pripeljal do Jesenic

Ta pa do Ljubljane

HBH zvečer

2. dan: Dunaj - Ukrajina. Dobil sem še dva sopotnika, Natašo in Špacota. Z vlakom smo iz Hauptbahnhofa proti Budimpešti krenili dopoldne. To je bil verjetno najhitrejši vlak na poti. Sopotniki v vagonu so bili pijano mrtvi Dunajčani, ki so se namerili žurat na Madžarsko. V Budimpešti smo iz ene postaje na drugo prepešačili dva kilometra. Druga postaja je bila precej podobna volčjedraški, zato do zadnjega nisem bil prepričan, ali se tam mimo proti Ukrajini dejansko pelje vlak. Pa se je le pojavil. Pozno popoldne smo prispeli na mejo. Zanimivo, da nas je naslednji vlak peljal le nadaljnja dva kilometra, z ene strani meje na drugo. Vozil pa je kar uro in pet minut, saj je ravno na tej točki prišlo do časovnega zamika. Tukaj nas je pričakala prva resna mejna kontrola. Ukrajinski carinik se nam je pohvalil, da je v Ljubljani kupil audija. Zaupal nam je, da avto teče kot ura. Na železniški blagajni smo preverili, ali je z našimi vlak kartami vse v redu. Gospodična za okencem je slednje potrdila, vendar smo morali za spalni vagon doplačati cel poldrugi evro na osebo. Ker nismo imeli ukrajinskega denarja, smo pred železniško postajo poiskali lokalca, ki je poleg deviz prodajal še SIM-kartice, cigarete in delnice od Merkatorja. Vlak ni bil luksuz. Znašli smo se v tretjem razredu, torej vsi v enem vagonu, postelje so bile dimenzije 180x40cm, ciganov je bilo na pretek. Toda potem, ko nas je sprevodnik postregel s čajem (0,16€) in pivom (0,76€), je svet kar naenkrat postal lepši.

HBH zjutraj

Tukaj lahko kupiš vlak karte za v Ukrajino

Madžarski vlaki imajo vse kar človek potrebuje

Čakanje na vlak, ki nas je popeljal čez mejo

Železniška postaja v Ukrajini

Tretji razred

Čaj v v skodelici z logotipom ukrajinskih železnic

3. dan: Ukrajina - Moskva. Karpate smo na žalost prespali. Zjutraj smo dospeli na postajo v Šmerinko, kjer smo nabavili zalogo hrane in šli na blagajno po dodatne karte za vlak. Tamkajšnja uslužbenka je zaradi muke z našimi potnimi listi v latinici skorajda osivela. Ni in ni ji uspelo poiskati pravih črk na tipkovnici. Ko se je za nami nabrala dovolj dolga vrsta, sem ji pokazal ruski vizum, kjer so bili vsi naši podatki napisani v cirilici. Takrat je pa začela tipkati tako hitro, da se je kar kadilo. Da ne bi slučajno kdo pomislil, da je nepismena. Okoli poldne smo odšli na vlak s končnim ciljem Moskva. Doplačali smo za kupé, tako da smo imeli svoj mir, prtljago pa pod ključem. Pozno zvečer smo prečkali ukrajinsko - rusko mejo. Ne vem, če zaradi političnih pritiskov med državama, ampak tako mi kot cariniki in policisti ter celo psi smo bili smrtno resni. Po mejni kontroli je sledila instant-pašta, mlačno pivo in spanje. Vesel sem, da smo izbrali pot čez Ukrajino, saj smo pristen pridih transibirske železnice občutili le tukaj. S starimi vlaki, lesenimi kupeji, debelimi sprevodniki in prodajalci posušenih rib na železniških postajah.

Tukaj je bil problem naša imena pravilno zapisat

Vhod na železniško postajo Žmerinka

Patina vlaka je taprava

Priboljšek med čakanjem

Najlepši kotiček na vlaku

4. dan: Moskva. Na voljo smo imeli cel dan. Dobesedno. Od 5:30 do 23:45 ure. Najprej smo odšli do jaroslavske postaje, od koder je bil predviden odhod s transibirsko železnico. Tisto ta pravo. Tam smo pustili prtljago in kupili dve ruski Tele2 SIM-kartici. Za 12€ smo dobili 12gb interneta. Kar spodobna cena. Fajn je, da internet deluje le v večjih naseljih, kar pomeni, da prekomerno dopustniško visenje na njem odpade. Drugi opravek je bil obisk recepcije agencije 'Real Russia', kjer so nas čakale karte za vlak vse do Pekinga. Po končanih opravilih smo se odpravili v center ter se v okolici Rdečega trga in Kremlina zamotili vse do večera. Špaco je mimoidoče za potrebe 'dokumentarca' pobaral za kratek intervju in skoraj ni dobil zavrnitve. Še posebej ženske so bile pred kamero pogumne. Na Bevkovem trgu vsekakor ne bi doživel takega odziva. Ves dan se nismo upali znebiti morske oziroma, hmmm, tračniške bolezni. Neprestano nas je namreč spremljal občutek, da se premikamo. Če sem v tla strmel več kot deset sekund, se mi je začelo kar vrteti. Potem, ko smo na vlaku preživeli poldrugi dan, nam je športni dan v Moskvi prišel še kako prav. Malo pred polnočjo pa smo se ponovno vkrcali na vlak. Potovanje se je naposled zares začelo.

Metro postaja v Moskvi

Špaco v akciji

Only dropped

Klikni za drugi del potopisa

Več...

Priprave na transibirsko

Organizacija takega potovanja ni noben bavbav, potrebna je le dovolj zgodnja priprava potrebnih dokumentov. Vožnja z vlakom zahteva, da se celotno pot planira dobesedno do minute natančno. Da torej že vnaprej točno veš, kje in kdaj se boš nekje nahajal, kdaj in kaj boš tam videl in kje boš spal. Pripravil sem kronološki pregled tega, kako sem uredil dokumente. Ne vem, ali je to idealen oziroma najcenejši postopek. Lahko pa rečem, da ob ponovitvi izleta sam ne bi ničesar spreminjal.

14.2. Rezerviral sem karte za vlak. Kako? Obstaja več agencij, ki se s tem ukvarja. Sam sem jih rezerviral pri angleško / ruski turistični agenciji »Real Russia«. Imajo pregledno aplikacijo, kjer se lahko igraš z datumi, cenami in razredi spalnih vagonov. O razredih spalnih vagonov se bom razgovoril v potopisu. Ko sem izbral in potrdil termine, sem s strani agencije dobil predračun. Skupen strošek za vlak karto iz Moskve do Pekinga z vmesnimi postanki v Krasnojarsku, Irkutsku in Ulan Batorju je znesel okroglih 700€ na osebo. Mimogrede, kasneje sem izračunal, da če bi kupoval karte direkt na postajah oziroma direkt od ruskih železnic, bi za to relacijo plačal 492€. Kaj se splača presodite sami. Najprej sem plačal 60€ na osebo za akontacijo, čez približno en mesec dni pa še preostali del. Mimogrede, najcenejša varjanta bi bila, da bi kupil karte na licu mesta, a ker sem bil omejen s časom, slednje ni prišlo v poštev. Rado se namreč zgodi, da so vlaki polno zasedeni in rezervirani tedne vnaprej.

15.2. Po plačilu akontacije se je začelo resno iskanje enosmerne letalske karte iz Pekinga do Benetk. Iskanje je potekalo preko ustaljenih spletnih strani – Skyscanner, Edreams, Kayak, itd. Dobil sem jo za sprejemljivih 235€ in jo nemudoma plačal.

29.3. Dva meseca pred odhodom je bila vlak karta Dunaj – Moskva na razpolago. Že prej sem pregledal vozne rede na Bahn.de. Preko slednje strani je mogoče tudi kupiti karto, vendar sem jo raje kupil fizično in sicer na Hauptbahnhofu na Dunaju. Mislim, da jo je mogoče dobiti tudi na železniški postaji v Ljubljani. Za vlak karto Dunaj – Moskva sem plačal 165€ na glavo.

30.3. Vlak in letalske karte sem uredil, napočil je čas za vizum birokracijo. Ta dan smo na spletni strani Expresstorussia vplačali rusko povabilno pismo (LOI – Letter Of Invitation) in ga naslednji dan v PDF obliki tudi dobili. 18$ po glavi.

03.4. Rezervacija hostla v Krasnojarsku in Pekingu. Cena obeh prenočišč je bila sitnica. Med 5 in 10€ na noč.

03.4. Naj se malce razpišem o ruskem vizumu. Rusi so v Ljubljani odprli vizumski center, kateri ni nič drugega kot agencija, ki posreduje dokumentacijo na veleposlaništvo. Seveda ne zastonj. Za storitev računajo 25€, kar je treba prišteti k ceni vizuma – 35€. Na spletnih forumih sem bral, da ruljo, ki hoče papirje oddati kar na veleposlaništvu, gladko zavrnejo in pošljejo na »njihovo« agencijo. Mi se nismo dali in na strani ruskega veleposlaništva (Visa.kdmid.ru) zaprosili za termin ter ga tudi dobili. Teden dni kasneje.

No, naj ponovim, kaj konkretno potrebuješ za ruski vizum:

1. Povabilno pismo – dobiš ga na Expresstorussia.com;
2. Potni list, veljaven še najmanj 6 mesecev, z vsaj dvema prostima stranema;
3. Natisnjeno in lastnoročno podpisano vlogo, ki jo dobiš na strani Visa.kdmid.ru;
4. Barvno fotografijo za dokumente;
5. Dokazilo o zdravstvenem zavarovanju, najbolje da z dodatnim prispisom, da velja v ruski federaciji;
6. Dodatne info najdeš na http://www.veleposlanistvorusije.mid.ru/ in Vhs-slovenia.com.

10.4. Sašo je na veleposlaništvo odnesel vso potrebno dokumentacijo. Popolno in pravilno izpolnjeno. In dejansko je šlo skozi. Čez pet dni je Sašo dobil nov termin za prevzem vizumov. Zlato pravilo se torej glasi: prinesi popolne podatke, nič ne sprašuj in se pretvarjaj, da veš, kaj delaš. Takoj ko pokažeš negotovost, te namreč hladno pošljejo na agencijo, kjer »ti bodo oni pomagali«.

18.4. Zaprosili smo za termin za oddajo dokumentacije za kitajski vizum in ga tudi dobili. Relativno pozno, šele 3. maja.

Za kitajski vizum potrebuješ:

1. Potni list veljaven še najmanj 6 mesecev z vsaj dvema prostima stranema;
2. Natisnjeno in lastnoročno podpisano vlogo, ki jo dobiš tukaj: http://si.chineseembassy.org/eng/lsfw/visastochina/P020130828731002615705.pdf;
3. Barvno fotografijo za dokumente;
4. Letalsko / vlak karto in rezervacijo hotela (lahko se sicer zgovoriš, da boš sproti iskal prenočišča);
5. Fajn je, da priložiš tudi načrt potovanja;
6. Najbolj pomembno pa je, da se termin dobi po predhodni najavi – za rezervacijo termina je potrebno pisati na vizatermin@gmail.com;
7. Dodatne info dobiš na http://si.china-embassy.org/eng/lsfw/t1093553.htm.

03.5. Na dan, ko je Sašo oddal dokumentacijo na kitajskem veleposlaništvu, je rezerviral še prenočišče na otoku Olkhon na Bajkalskem jezeru. Polpenzion je znašal 33€ na osebo. Relativno drago. Če bi šel še enkrat izven sezone, ne bi nič rezerviral in se na licu mesta zmenil. Sašo je rezerviral tudi prevoz iz Irkutska na otok Olkhon. 150 rub rezervacija in dodatnih 700 rub šoferju. Tako prenočišče kot prevoz je rezerviral tukaj: http://olkhon.info/en/booking.html. Medtem sem jaz rezerviral še prenočišče v Ulan Batorju. Edini pogoj je bil, da lahko hostel izda povabilno pismo, ki je obvezno za slovenske državljane.

08.5. Sašo je prevzel kitajski vizum.

15.5. Na Dunajski ambasadi sem oddal dokumentacijo za mongolski vizum.

Kaj rabiš?

1. Povabilno pismo – dobiš ga na Camel-track.com ali Zayahostel.com;
2. Potni list veljaven še najmanj 6 mesecev z vsaj dvema prostima stranema;
3. Natisnjeno in lastnoročno podpisano vlogo, ki jo dobiš tukaj: http://consul.mn/file/visa_application.pdf;
4. Barvno fotografijo za dokumente;
5. Bančno dokazilo o plačilu vizum pristojbine;
6. Dodatne info dobiš na http://www.vienna.embassy.mn/eng/index.php?moduls=36.

23.5. Prevzeli smo mongolski vizum.

25.5. Štart proti Pekingu :)

Klikni za prvi del potopisa Volčja Draga - Peking z vlakom

Več...

Tretji tradicionalni izlet v neznano

Klikni za drugi tradicionalni izlet v neznano

Avtor: Darja

Soudeleženci: Blaž, Tomi, Nataša, Senko, Gregori, Andraž, Špela, Olaf, Luka, Jure, Jasna, Helena, Andrej, Ula in Žan. Uglavnem sama lepa imena :)

Vozila: VW T2, VW T3, VW T3, VW T3, VW T3

Foto: Adamič Privat Photography, Pot pod gume

Leta 2015 smo se nekateri udeležili prvega tradicionalnega izleta v neznano, ki ga je organiziral idejni vodja Flawa Pawa teama Tomi, in že ime je nakazovalo, da izlet ne bo zadnji. Ali vsaj upamo da ne bo. Tomi je postavil visoke standarde in drugi izlet ki sta ga pripravila Matjaž in Jasna, je bil prav tako odličen. Ob koncu pa smo se že spraševali kdo bo pripravil tretjega. Informacija, da bo priprava pripadla meni in Blažu je zato predstavljala veselje, zame pa tudi stres in odgovornost, kajti zadovoljiti naše fante in punce ni tako enostavno. Z Blažem sva zato vedela, da morava pripraviti nekaj drugačnega, ne čisto vsakdanjega, saj gre vendar za ekipo ki gre z VW T3 na Nordkap ter z Lado v osrednjo Azijo :)

Drugi vikend v maju je bil rezerviran, še sama pa nisva vedela kam točno bi se odpravili. Posebno nalogo je predstavljalo tudi skrbno varovanje skrivnosti kam se bo šlo in kaj vse si bomo ogledali pred drugimi udeleženci izleta, čeprav so se nekateri na vse načine trudili, da bi od naju izvlekli vsaj kakšno informacijo. Domišljija kako to doseči ni imela meja ;) Na začetku je kazalo, da letos udeležba ne bo preveč številčna, na koncu pa se nas je zbralo največje število do sedaj: 5 vozil VW, 13 odraslih, 1 otrok in 2 psa in kot je rekel naš Tomi še nekaj pajkov po vogalih :)

Štart izleta je bil tradicionalno v Novi Gorici, tradicionalna pa je bila tudi zamuda pri odhodu, zato sem jih jaz v Celju, kjer so me pobrali, že nestrpno pričakovala - in končno se je izlet v neznano lahko začel. Blaž je bil odličen navigator in Luka s svojim Bojlerjem ni imel prevelikih težav, ostali pa so nam tudi z lahkoto sledili..vožnja po avtocesti pač ni bila prezahtevna, lahko pa si predstavljate kako je bilo, ko smo malo zavili s poti in je moralo pet kombijev, ki so vozili en za drugim obrniti :) 

Prva postojanka je bila turistična kmetija Lovrec v Jiršovcih, kjer so nas pričakali najprej z aperitivom, nato pa nas pogostili z odlično večerjo ter njihovim domačim jabolčnim sokom in vinom ter sveže pečeno skutino gibanico. Polnih želodcev in zadovoljnih obrazov smo še malo zažurali zunaj, nato pa nas je najbolj zaspanih pet odšlo spat v apartma, ostali pa so se kmalu za nami zleknili v svojih kombijih in zaspali v pričakovanju naslednjega dne.

Drugo jutro sta nas prijazna Maja in po naši zaslugi malce nenaspani David s kmetije Lovrec pričakala z odličnim in bogatim zajtrkom z njihovimi domačimi dobrotami, tako da smo se ponovno napokali do sitega in nato odpravili dalje. Prva postojanka je bil Maistrov stolp na Zavrhu, ki je visok 17 m in nudi lep razgled na okoliške kraje. Nekateri smo se povzpeli nanj, druge pa je strah pred višino prizemljil, zato smo se kmalu raje odpravili dalje v Puhov muzej v Sakušak.

Čeprav nismo bili dogovorjeni za obisk nas je vodič prijazno in prisrčno sprejel. Najprej smo si ogledali film o Janezu Puhu, nato pa smo si z zanimanjem ogledali še njegove izume in inovacije koles in motociklov na razstavi. Navdušeni smo se odpravili dalje po Jeruzalemski vinski cesti, ki ponuja krasne razglede na okoliške vinograde, travnike in polja ter daje občutek, da se nahajaš nekje v Toskani, obenem pa smo stiskali pesti, da nam bo vreme ostalo naklonjeno. Tema pred nami je žal nakazovala drugače in takoj za tem, ko smo se namestili v Gostišču Trnek v Moti, kjer smo rezervirali mizo za kosilo, se je ulilo kot iz škafa.K sreči je do konca odličnega in obilnega kosila, med katerim sta nam gostitelja izkazala tudi veliko gostoljubje, deževje že minilo, posijal je sonček in nas spremljal do konca našega izleta. Verjetno je ravno zato naša Špela pozabila v gostišču dežnik, na kar so nas dan po izletu prijazno opozorili iz gostišča Trnek ter nam bili pripravljeni dežnik poslati po pošti ali nam ga vrniti ob ponovnem obisku. Glede na to, da je med Novo Gorico in Moto 286 km bi bilo verjetno bolje, da si Špela kar kupi nov dežnik :)

Po kosilu smo se torej odpravili dalje in pogled na obraze prijateljev, ko smo prišli do Tinekovega broda na Muri je bil neprecenljiv. Tineka nam je z zvončkom pomagal priklicati prijazni mož, za katerega pa smo se spraševali, če se ni morda prejšnji večer zapletel v kakšen gostilniški pretep. Tinek je s svojim brodom priplul do nas in na koncu so nekateri pogumno, drugi prestrašeno, vsi pa navdušeno zapeljali svoje jeklene konjicke na splav, ki nas je popeljal na drugi stran.

Kot mali otroci smo skakali na drugem bregu in opazovali naložene avtomobile in njihovo izkrcavanje. Tinekov brod je zdržal in tudi mi, tako da smo se srečno vsi prepeljali na drugo stran. Pot smo nadaljevali na Otok ljubezni, kjer smo prisostvovali poznopopoldanski zabavi živahnih in najbrž tudi alkoholno podprtih Dolenjcev, ki so s svojim petjem verjetno pregnali vse zaljubljence z otoka. Tudi nas je kmalu minila želja po poslušanju pivskih pesmi, zato smo jo mahnili dalje. Odpravili smo se do Lendavskih goric, kjer se bohoti stolp Vinarium. Že ob prihodu smo videli, da se nekaj dogaja, in ugotovili, da se odvija tam prva poroka, nad čimer pa ni bila najbolj navdušena prodajalka vstopnic za na stolp. Ko smo jo povprašali zakaj ni nikjer štorkelj je povedala, da so vse zbežale na Gorenjsko... hmmm, očitno je dobro informirana. Karta za stolp sicer stane 7 eur, na 53 m visok stolp (ploščad je na 48 m) pa se lahko povzpneš z dvigalom ali po 240 stopnicah. Z vrha se vije lep razgled na okoliške gričke in travnike ter vinograde, tako da obisk res priporočamo. Po obisku Vinariuma smo se odpeljali dalje saj se je sonce že počasi umikalo, mi pa smo imeli za obiskati še eno točko pred odhodom do prenočišča. Obisk Bukovniškega jezera, ki vabi s svojimi energetskimi točkami, smo pustili za drugič, namesto tega smo se odpravili do Prosenjakovcev, kjer smo sicer rahlo zašli, smo pa zato ujeli krasno kuliso za naše jeklene konjičke in kljub temu našli kar smo iskali.

Grad Matzenau je zapuščena graščina, ki je bila nekoč v lasti graščaka Matzenauerja Ta je okolico uredil v krasen park in fontane, kasneje so okolico gradu še vzdrževali kot park in sprehajalne poti, danes pa do tja vodi zaraščena pot in rdeč znak, da je vstop prepovedan, kar pa ne pomeni, da mi nismo šli potešit svoje radovednosti, najbolj pogumni so se splazili celo v notranjost in jo tudi ovekovečili. Grad Matzenau nas je očaral s svojo podobo, ki je morala biti v preteklosti precej veličastna, v mrakobi pa je delovala rahlo strašljiva, zato smo posest tik pred temo zapustili in se odpravili poiskat naše naslednje prenočišče. Tik ob meji na madžarski strani, v vasici Orseg, nas je čakalo Veveričje gnezdo - čeprav jaz nisem videla nobene veverice. Tja smo prispeli v temi in ponoči je kraj deloval malce strašljivo, čeprav nas je prijazno sprejel lastnik Dejan in nam pokazal kje lahko parkiramo in kje bomo lahko prespali - v leseni koči. Tam smo si kasneje skuhali tudi večerjo ter se družili na terasi. Z nami sta bila tudi oba kužka, Senko in Olaf, ki pa se je v Špelinem naročju zelo tresel, zato smo sumili, da se mora nekaj nahajati v gozdu ob hiški. Šele zjutraj smo ugotovili, po tem ko je Tomi ponoči šel do ograje in ugotovil, da se tam skriva "nekaj velikega", da je bil vso noč tam majhen rjav poni :) In zjutraj, ko se je posestvo kopalo v sončnih žarkih, smo ugotovili, da je pravzaprav posestvo krasno, polno živali in pravi raj za počitek in uživanje v zvokih narave.

Zjutraj smo se poslovili od živali in prijaznega lastnika in jo po madžarskih cestah mahnili najprej do gradu Grad na Goričkem. Tam smo krasno kuliso izkoristili še za nekaj lepih fotografij, nato pa je sledilo presenečenje za vse udeležence izleta. Največje je bilo sicer zame in za Blaža, kajti čeprav sva vedela kam bomo šli, sva se za ta postanek dogovorila sproti. Blaž je le teden dni pred izletom prodal svoj stari avto, ki je zvesto služil najprej njegovemu očetu nato pa še njemu. Avto je šel ravno v Prekmurje in ob prodaji, ko je beseda nanesla na naš izlet, so ga novi lastniki avtomobila - v bistvu je novi lastnik 15- letni fant, ki obožuje Almere- povabili naj se oglasimo pri njih, ko bomo v njihovih koncih. Res jih je Blaž poklical in vsi skupaj smo odšli verjetno še zadnjič na ogled Blaževega nekdanjega avtomobila, ki je dejansko del častnega voznega parka Flawa Pawa teama. Nas je pa, kljub žalosti, da avta ni več med nami, potolažilo dejstvo, da mu pri novih lastnikih ni hudega.

Po nostalgičnem obisku smo se odpravili dalje protiTromejniku, to je mejni kamen med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo. Žal pa smo se na poti tja malo izgubili in ugotovili, da ob poti ni primernega parkirišča, zato smo točko izpustili in se namesto tega odpravili na najvišji vrh Prekmurja, 418 m visok Sotinski vrh - Kuglo. Na njem se nahaja razgledni stolp, vendar je res hecno, ko stojiš na najvišji točki in si samo 180 m višje kot je n.m.v. kraja kjer živiš - v mojem primeru Celja. Med vožnjo po Madžarski sva se z Blažem zabavala ob Juretovih in Lukatovih modrovanjih o hišah in razdelitvi na hiše kjer živijo Madžari in kjer Slovenci. še bolj sva se smejala, ko smo bili že v Sloveniji, onadva pa sta še naprej veselo komentirala Madžare in njihove hiše. Smo pa res ugotovili, da so prekmurski Slovenci izjemno mahnjeni na ogromne hiše in barvne fasade, kot da bi se kar trudili prekašati eden drugega v barvah in oblikah. Najbolj nas je presenetila zmagovalna fasada - kombinacija bele in zelene - ki smo jo zagledali slučajno ob cesti, ko smo zgrešili pot do gostišča Trnek.

S Sotinskega vrha nas je pot vodila še do naše zadnje postojanke, kamor smo prispeli preko Avstrije po cesti, za katero nisi vedel kako bo potekala za naslednjim ovinkom. Gor in dol, gor in dol, nas je pot vodila po meji, mejo med Avstrijo in Slovenijo namreč predstavlja cesta po kateri smo se vozili. Telefon nikakor ni hotel vzpostaviti signala, seveda, saj revež ni vedel ali smo v Avstriji ali Sloveniji. Končno smo po rahlo adrenalinski cesti, kjer je na trenutke izgledalo, da bomo na ovinku srečali same sebe, prispeli do zadnjega ogleda na naši poti, ceste v obliki srca na posestvu Špičnik 1. Pot med vinogradi naj bi bila namreč prestrma, zato so jo speljali naokoli, obenem pa opazili, da poteka v obliki srca, kar danes privablja mnoge turiste, saj je razgled res krasen. Kljub temu naju je Luka, ki naju je slikal s cesto v ozadju, vprašal, kaj smo pravzaprav prišli sploh pogledat. In zopet je bilo veliko smeha. Po kratkem postanku in slikanju smo se nato že precej lačni in tudi malo utrujeni, predvsem pa z zavedanjem, da ima večina še dolgo pot do Nove Gorice, odpravili proti domu. Na poti nas je presenetila še zbirka starih avtomobilov, pospravljenih pod obokano streho, ki je za nekaj časa zopet pritegnila našo pozornost, nato pa smo se resnično odpravili še do Celja, pojedli kosilo in se nato na parkirišču veseli, nasmejani in utrujeni razšli z vprašanjem... Kdo bo organiziral naslednji tradicionalni izlet v neznano? :)

Klikni za četrti tradicionalni izlet v neznano

Več...